OHRANIMO KOZOLEC!

Kozolec in toplar sta že od nekdaj prepoznavni značilnosti slovenske pokrajine. Čeprav ne stojita na vseh krajih slovenske poselitve, sta dala pečat vsemu slovenskemu ozemlju. Kozolci in toplarji so različnih vrst, vse od stegnjenega do dvojno stegnjenega, pa do prislonjenega kozolca in stegnjenega kozolca s plaščem. Njihovo obliko so narekovali oblikovanost tal in okolice, obseg potrebe in premožnost gospodarja.
Slovenski kmet je bil stoletja navezan na kozolec. V postavitev teh enkratnih arhitekturnih spomenikov slovenstva ga je prisilila narava z veliko padavinami, ki so mu na eni strani povečevale pridelek, na drugi strani pa zahtevale zgradbo, v kateri se bo pridelek sušil. Danes kozolec in toplar izgubljata veljavo, kakršno sta imela do uveljavitve silaže in embaliranja. Pojavili so se novi načini živinske krme, s katerimi sta kozolec in toplar izgubila nekdanji pomen. Tako sta postala spomenika slovenske pokrajine odveč, kar je videti na slehernem koraku. Nekdanji ponos kmeta danes sameva s praznimi in polomljenimi latami. Kozolec in toplar umirata. Iz zavesti po potrebi in ohranitvi te stoletne ustvarjalnosti slovenskega ljudskega stavbarstva je nastala ta knjiga, kot opozorilo, da ne smemo dopustiti, da bi se slovenska prepoznavnost izgubila zgolj zaradi novih časov. Slovenija mora ohraniti stoletno izročilo svojih prednikov in svetu še naprej kazati svojo značilno podobo, ki je brez slovenskega kozolca in toplarja ni.