KONČNA IN VEČNA BIT

Edith Stein (1891–1942), judovska filozofinja in duhovna pisateljica, je napisala svoja najpomembnejša dela po spreobrnitvi v katolištvo leta 1922 in pozneje kot karmeličanska redovnica. Odlično akademsko kariero kot asistentka Edmunda Husserla je zamenjala za poučevanje na katoliških šolah, nato pa za redovno obleko strogega, kontemplativnega reda bosonogih karmeličank, kjer so se ji odprle razsežnosti mističnega življenja. Navdihovala jo je zlasti duhovnost križanega Kristusa: duhovnost in misterij trpljenja, v katerem se je tudi sama popolnoma predala Bogu v pripravljenosti na žrtev za svoj narod. Ta pripravljenost se je kmalu izpolnila do zadnje mere: med nacističnim preganjanjem Judov je bila odpeljana v taborišča, nazadnje v Auschwitz, kjer je v plinski celici umrla 9. avgusta 1942. Redovno ime, ki si ga je ob vstopu h karmeličankam sama izbrala – Teresia Benedicta a Cruce – naj bi namreč dobesedno pomenilo »ki jo blagoslavlja križ« in bi ga lahko slovenili Terezija Blagoslovljena od Križa. Papež Janez Pavel II jo je leta 1998 razglasil za svetnico in za sozavetnico Evrope (skupaj s sv. Benediktom, sv. Cirilom in Metodom, sv. Brigito Švedsko in sv. Katarino Siensko).

Edith Stein je napisala obsežen opus, a le majhen del spisov je mogla v svojem življenju objaviti. Po drugi vojni so sprva izhajala njena izbrana dela, s katerimi je njeno ime seglo po vsem svetu. Nova, celovita izdaja njenega opusa obsega 27 knjig.

Končna in večna bit je veliko, osrednje filozofsko delo njenega življenja. Strokovno-tehnično gledano se to delo omenja kot epohalna sinteza Husserlove fenomenologije in Akvinčeve ontologije, kot poskus spojitve med srednjeveško in moderno mislijo, pa tudi kot navezovanje prehodov med znanostjo in vero. V duhovnem in personalističnem pogledu pa je pomen tega dela posrečeno nakazal Alexandre Koyré z mislijo, da Končna in večna bit kot nekakšna Terezijina »duhovna biografija združuje napor njenega življenja, ki je bilo v celoti posvečeno raziskovanju smisla biti in je stremelo k spoznanju Boga v mističnem izkustvu. Ali ni to nedvomno najvišja oblika spoznanja – izkusiti ljubezen nekoga drugega?«