Avtor Bruno Forte se je poglobil v molk, ki zaznamuje zadnje mesece življenja Tomaža Akvinskega.
Znameniti srednjeveški teolog, ki je svoje misli narekoval tudi več tajnikom hkrati, po maši, darovani 6. decembra leta 1273, ni napisal in narekoval besede več.
Skozi pesmi se tako Forte posveča uganki, za katero sam pravi, da tako strastno zaposluje življenjepisce Tomaža Akvinskega. Avtor ubeseduje nemost, v katero je Tomaž stopil omenjenega dne, in jo skuša predstaviti v vsej njeni bistrini, odražajoči se v “pričakovanju duhovnih dolžnosti in v sprejetih odločitvah”.Pred vsako pesmijo podaja avtor dokumentaren opis iz zadnjega leta Tomaževega življenja, ki se je od sveta poslovil 7. marca 1274. Pripoved, ki ji sledijo Fortejeve pesnitve, se začne pri cvetni nedelji, ko je Tomaž maševal v cerkvi sv. Dominika Velikega v Neaplju, med katero so mu obraz oblile solze, nato pa bralca popelje vse do njegovega zadnjega maziljenja in končno večnega molka.
