HIERONIM PISMA

Več kot 1600 let po smrti Evzebija Sofronija Hieronima, prevajalca Svetega pisma v latinščino – avtorja znamenite Vulgate, je v slovenščino 20 prevajalcev v celoti prevedlo zbirko njegove korespondence. Med 156 ohranjenimi pismi so tudi nekatera, ki so jih drugi pisali Hieronimu. Nekatera pisma so kratka, druga so prerasla v prave knjige in razprave o posameznih vprašanjih. Napisana so bila ob različnih priložnostih, za različne osebe, z neenakimi občutki, pa vendar ohranjajo neposrednost izrazoslovja, bogastvo različnosti, slogovno živost in pestrost, kakršni ni para v zgodovini epistularne književnosti.

Hieronim se je ravno nekje na sredini svojega življenja – ne da bi vedel, kdo pa ve, kdaj prečka svojo središčnico! – zatekel in zaprl v betlehemsko votlino, iz katere, vsaj simbolično, ni več prilezel ven, temveč je vanjo še in še vabil svoje znance, predvsem pa je iz te votline, kakor že prej iz njene predhodnice v Halkidski puščavi in tudi iz rimskega vrveža, pisaril pisma in tako dal slišati svoj glas. Danes bi ga bila verjetno polna vsa družbena in družabna omrežja. In ko je vestno hranil kopije svojih pisem, najbrž še zdaleč ne vseh, ki jih je napisal, nam je dal možnost, da ga nekako izbezamo iz njegove luknje. Veni foras! Pridi ven!
Ko namreč vzamemo v roke to obsežno zbirko pisem, s tem pokličemo Hieronima predse, iz votline daljne preteklosti, in zaživi pred nami z vsemi svojimi plemenitimi, dobrohotnimi in tudi drugačnimi potezami.
Pokaže se nam kot iskren prijatelj in kot žolčen nasprotnik, kot svetovalec pri vzgoji, a brez izkušenj iz prve roke. Vsekakor pa vedno kot nekdo, ki zna to, kar pove, dobro povedati.