POŠTENO SODELOVANJE, RACIONALNOST IN RELIGIJA

Avtor v sistematičnem in berljivem slogu poudarja medsebojnost in medsebojno odvisnost, pomen zagotovljenih in razvitih zmožnosti za človekov razcvet, gojenje (poštenega) sodelovanja in vzajemnih skupnosti ljudi z različnimi pogledi, vrednotami in življenjskimi praksami, kar je tudi eden od ciljev dobre politike.

Izdajo knjižnega dela je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

»Solidarni personalizem je vrsta odnosnega personalizma. Tudi v tej knjigi ga zagovarjam in razvijam kot svoje temeljno stališče in kot filozofijo, ki lahko ponudi osnovne smernice za soočanje z izzivi sodobnega časa. Tem bomo kos samo, če bomo gojili ustrezne odnose na vseh ravneh in v vseh razsežnostih: do sebe, do naravnega okolja, do drugih bitij in ljudi, do neživih stvari, do presežnosti in Boga. Samo tako se bomo lahko uspešno spopadali z ekološkimi, gospodarskimi, družinskimi, demografskimi, socialnimi, družbenimi, političnimi, kulturnimi in nenazadnje zdravstvenimi problemi, ki zajemajo tudi duševne težave in bolezni, kot sta depresija in izgorelost, ki vedno bolj naraščata v sodobnih družbah gmotne blaginje, kar kaže na to, da ‘človek naj ne živi samo od kruha.’ Ta vrednota je skupna vrednota vseh svetovnih religij.«

Odlomek iz knjige :

V tem pogledu je ključen izraz solidarni personalizem, saj poglavja v knjigi predstavljajo posamezne vidike in sestavine solidarnega personalizma. Zato prvi del uvoda namenjam pojasnitvi stališča, imenovanega solidarni personalizem, in širšega konteksta, iz katerega in v katerem sem ga oblikoval. V drugem delu uvoda strnjeno in pregledno predstavim vsebino posameznih poglavij v knjigi. Namen tega pregleda ni zahajanje v podrobnosti, to počnem v poglavjih samih, ampak omogočiti bralcu prvi panoramski pregled nad celoto knjige, na podlagi katerega se bo lahko odločil, katera poglavja si bo podrobneje prebral. Knjige namreč ni treba prebrati v celoti, da bi lahko razumeli posamezna poglavja, ampak je napisana tako, da lahko bralec prebere samo posamezna poglavja in jih kljub temu razume. Vsekakor pa je najboljše razumevanje možno, če se prebere cela knjiga, saj se poglavja medsebojno dopolnjujejo in osvetljujejo.