V spopadu ali sožitju z naravo

Kako naj ljudje najdejo duhovni mir in prepoznajo ljubezen, kako naj bodo radostni in srečni, če jim je odvzeto upanje? Naj vsi ljudje končajo za zidovi ječe, ki so si jo sami zgradili, in ob steni, kamor so se priklenili? To spraševanje mitskega junaka odpira uvod v razmislek o nekaterih najbolj kontroverznih vprašanjih našega časa. Kjer se izkaže, da je človeška narava sveti dar. Največji in za človeka najpomembnejši. Lahko jo ponižamo in pohabimo, ne moremo pa je spremeniti ali uničiti. Lahko jo le odkrivamo, spoštujemo in varujemo ter se veselimo njenega bogastva in njene poezije.

Knjiga V spopadu ali sožitju z naravo govori o »naravi« z dveh problemskih vidikov. Ko gre za ekologijo in naravovarstvo, torej zunanjo naravo, jo namreč zahodni svet poveličuje do te mere, da »krona stvarstva« v njej nima več nobenega posebnega mesta. Ko gre za človekovo notranjo naravo, pa jo je pripravljen izmaličiti in spreminjati do popolnega uničenja.
Po eni strani bijemo plat zvona in »rešujemo svet« z nekritičnim sprejemanjem drastičnih ukrepov z daljnosežnimi in nepredvidljivimi posledicami, po drugi se za mnoge očitne apokaliptične kazalnike delamo slepe in gluhe. Je zeleni prehod v taki obliki res pravi odgovor na podnebne spremembe in kaj te v resnici pomenijo v luči planetarne geološke zgodovine? Zakaj po drugi strani tako nekritično in vdano sprejemamo zastrupljanje sveta, ki človeštvo genetsko in demografsko vodi v propad? Jasnih in enoznačnih stališč nimamo niti, ko gre za zunanjo naravo, še bolj pa izgubljamo kompas, ko govorimo o človekovih temeljnih danostih. Jemljemo si popolno svobodo, s katero izničujemo najbolj osnovne biološke postulate. Realnosti spreminjamo oznake, besede in zaimke ter pričakujemo, da se bo spremenila tudi stvarnost. A spreminja se le perspektiva prihodnosti, v katero rastejo naši prihodnji rodovi.
Avtor nas s pronicljivimi in široko zastavljenimi zapisi vabi k postanku in razmisleku, kaj je v družbeni predstavi res in v kaj bi morali podvomiti, kaj je za svet in človeka dobro in kaj ne, kaj se je skozi tisočletja obneslo in kaj se nakazuje kot »bližnjica v pekel«.