Sončna pesem ali Hvalnica stvarstva

V površno pokristjanjenem, še napol poganskem svetu prebujajoče se mestne kulture, s spominom na trubadurje po gradovih, je prvič zadonela Frančiškova Hvalnica stvarstva v jeziku, ki ni bil več latinščina, ni pa še bil italijanščina, kakršne se učimo dandanes. Kljub vsemu pravijo, da je to prvo pesniško delo v italijanskem jeziku, ki ga je slabo stoletje kasneje Dante (frančiškanski tretjerednik) popeljal do pesniškega vrhunca, za njim pa kmalu še Petrarka in brez števila pesnikov. Ta nova slovenska izdaja želi Sončno pesem ob osemstoletnici njenega nastanka približati našemu človeku v želji, da bi vsak bralec in molivec ob Frančiškovem besedilu in umetniških slikah Jošta Snoja zapel svojo hvalnico stvarstva.

Ohranjeni asiški rokopis sporoča, da je Frančišek Asiški zapel celo Hvalnico stvarstva v Božjo čast in hvalo, ko je bolan ležal pri asiškem Svetem Damijanu, kjer je živela sv. Klara, kar pomeni, da je to Frančiškova molitvena oporoka, ki izraža molivca Frančiška kot duhovnika stvarstva in že nakazuje novo nebo in novo zemljo, ko bo vse stvarstvo, živo in tudi mrtve prvine, vso večnost hvalilo in slavilo svojega Stvarnika.

Frančiškova poezija je pristen izraz njegove vernosti in ni namenjena sebi, pač pa nosi s seboj dvojno poslanstvo: oznanilo evangelija in slavljenje Boga. Če pozabimo to dvoje, lahko ob pesmi sicer uživamo, ne moremo pa je zares razumeti. Kdor hoče iz nje narediti nekakšen ekološki manifest, jo oskubi njenega bistva.
Frančiškova pesem ima trdne teološke temelje. Zaman bi iskali v njej kakšne panteistične navdihe in že iz naslova je marsikaj jasno: Hvalnica stvarstva je naslov pesmi, ne »Hvalnica stvarstvu« ali kaj podobnega. Najprej hierarhija. Božja stvar. Na vrhu je Vsemogočni in Najvišji, pa tudi dobri Bog.

Pred seboj imamo sad Frančiškovega pesniškega ustvarjanja, ki je preživel osem stoletij in ga beremo in prepevamo še danes. In ravno to dejstvo, da se je besedilo ohranilo in živi vseh teh osem stoletij, nagovarja tudi nas, da se lotimo njegovega branja v sedanjem času. In morda tudi pisanja ter dodamo kakšno svojo hvalnico, kot je npr. v knjigi svojo navdihujočo zapisal dr. Miran Špelič: »Hvaljen moj Gospod, v dvojini, ki si jo dal slovenskemu jeziku; tako zapletena in težka je, a toliko lepih reči lahko z njo izrazimo. Celo z Bogom sva tako midva.«