VERUJEM…

Če se le za minuto osvobodimo vsiljenega nam plitkega, površinskega in, kar je bistveno, skrajno popreproščenega razumevanja sveta, potem postane možno, sprejemljivo, prepričljivo, v skrajnem primeru pa tudi samoumevno, povsem drugačno stališče do vsega na svetu, povsem drugačna drža do sveta. Nenadoma besedi »razodetje« in »čudež« prenehata biti posledici tème in neizobraženosti, za kakršni ju je napravil plitki »pozitivizem«. Kaj pa če je v kakšnem drugem, globokem in hkrati otroško preprostem smislu vse v svetu in vse življenje razodetje, vse čudež, vse skrivnost, s katero pobožanstvena razpredelnica s poštevanko nima nobene zveze?

Čudež, skrivnost, spoznanje, veselje, ljubezen. Vse to zveni v besedi »verujem!«, ki je istočasno odgovor in trditev. Odgovor Njemu, ki me je vzljubil, potrditev mojega sprejetja tega dogodka, resničnosti tega srečanja. »Verujem!« – in za tem vsa veroizpoved – je pripoved, pričevanje o tem, kaj je duša spoznala v tem srečanju.

Tudi če je kdaj obstajala krščanska Evropa, danes nedvomno ne obstaja več in niti najosnovnejših
pojmov krščanske vere, kot so Bog, vera, razodetje, Oče, Kristus, Sveti Duh, ne moremo imeti za samoumevne. Tudi
Schmemann se je nahajal v položaju, ki je bil v nekaterih ozirih podoben, ko je besede, zapisane v tej knjigi, v prenosih Radia Svoboda namenjal poslušalcem sovjetske in ateistične Rusije, ki so skrivaj iskali hrane za duhovno hrepenenje, ki so ga občutili in ki se je v njih pojavljalo s spominom na skrivno znamenje križa, ki ga je nad njimi naredila babica, s kakšnim
naključnim srečanjem ali z neposrednim Božjim navdihom … Tudi on se je moral zavedati ne le nepoznavanja vere, ampak tudi izziva, da pokaže njene bistvene krščanske lastnosti.

(iz predgovora Marie Campatelli)