Med jatami senc

V cvetu pomladi na svet prijoka deklica, ki jo življenje že ob rojstvu prikrajša za starše. Krstijo jo za Ańko, v spomin na njeno prerano umrlo mater Ano. V najzgodnejših letih le redko izkusi ljubezen, po kateri tako hrepeni, čeprav se z marljivim delom in pomočjo na domačiji vselej trudi, da bi si pridobila naklonjenost domačih. Njeno veselje so stričevi otroci, za katere rada skrbi, kmalu pa ji življenje na pot prinese petero otrok vdovca, s katerim jo omožijo. Življenje ob možu ni vselej lahko – stopi na pot, ki jo je v tistih časih prehodila prenekatera kmečka ženska. A življenje ji v odtenkih vendarle prinaša lépo: belokranjska polja, ki prav posebno dišijo, veselje ob rojstvu svojih otrok, radosti, ki jih prinaša čas njihovega odraščanja, a tudi bolečino ob mnogih izgubah. Ańko rešujeta volja do življenja in zaupanje Vanj, ki vselej ve, koliko še lahko prenese materino srce. V kolesju časa bledi bolečina in se tke nova sreča. Ańka pa razume: žensko življenje je le kamen v melišču, je pa zato materino srce nenadomestljivo in v ljubezni do svojih otrok neuničljivo … vse do samega konca.