KRŠČANSKI (NA)GOVORI

»Moj govor pa se obrača k tebi, moj zapostavljeni ubožec! Bodi usmiljen, če moreš!«

Kierkegaardova misel je pri nas že dolgo navzoča. Vse od Kocbeka in drugih eksistencialnih mislecev, ki so se bogatili z njegovo filozofsko in krščansko prodornostjo. Pri Mohorjevi založbi je že leta 1987 izšlo prav tako v prevodu Janeza Zupeta pomembno filozofsko delo Bolezen za smrt.

Kierkegaard zapiše: »Moj govor pa se obrača k tebi, moj zapostavljeni ubožec! Bodi usmiljen, če moreš! Ohrani v prsih srce, kjer kljub revščini in bedi še vedno tli iskra sočutja do bede drugega, da, ohrani srce, ki pred Bogom in v vsej prostosti priča, da je človek lahko usmiljen, celo v najvišji meri in v najbolj odličnem smislu usmiljen, tudi če nima kaj dati.« V njegovih nagovorih imamo bralci občutek, da nas nagovarja kot posameznike, bolje posamičnike, a pri tem ima vedno pred očmi posledice našega odgovora, ki jih je objavil že leto pred tem. Vedno bolj ga je skrbela javna usoda krščanstva.

Gledano z vidika nastajanja Krščanskih (na)govorov je vredno omeniti, da sta najprej nastala drugi in četrti del, ki ju lahko veliko bolj razumemo kot povabilo posamičniku. Prvi in tretji del sta poznejša in veliko bolj usmerjena v kritiko in premislek o javnih vprašanjih, o obstoječi organizaciji, ki se ima za krščansko — konkretno takratni danski protestantski Cerkvi. Tretji del je Kierkegaard v zadnjem trenutku vključil v obstoječe delo in v njem najbolj izrazito izprašuje vest svojemu verskemu občestvu (Prim. H. V. Hong in E. H. Hong, The Essential Kierkegaard. Princeton University Press, Princeton 2000, str. 312). Gre za njegov začetek ‘čiščenja templja’, ki ga je do smrti opravljal z vedno večjo zagretostjo. V tej luči lahko beremo »misli, ki napadajo v hrbet«. »In v Božji hiši boš zvedel resnico, ne od duhovnika, pod čigar vplivom se ji moreš tudi zlahka odtegniti, v nekem smislu, ampak od samega Boga ali pred Bogom.« Dejstvo, da piše Cerkvi izpred dveh stoletij, nas ne sme uspavati. V polni meri je lahko povabilo, da sami premislimo o svoji Cerkvi danes.

Ob premisleku, ki nam ga lahko Kierkegaardovi (na)govori prebudijo kot kristjanom in članom Cerkve danes, nam ne bo lahko. Ne toliko zaradi najrazličnejših škandalov in pretresov. Zanje bi v duhu Kierkegaarda morali biti v nekem smislu celo hvaležni. Teža premisleka ob branju teh (na)govorov prihaja od drugod. Preveč smo zaskrbljeni, kaj bomo jedli in kako bomo od oltarja odhajali potolaženi. Resnica, ki nam jo ponuja Kierkegaard, noče biti dokončna resnica, saj v luči večnosti te tako in tako ne moremo spoznati in dojeti v taki meri, da bi lahko z njo razpolagali. Če bi to poskušali, bi razvrednotili svoje mesto pred Bogom, temeljni odnos, ki nas dviga in usposablja, da smo le nekaj več kot ptice in lilije polja, če se za to odločimo. Sam pove, kaj je njegov namen: »Ta (na)govor o nesmrtnosti pa nasprotno namerava udariti po javni varnosti, ali natančneje tukaj, po zasebni varnosti, ki jo ima namen vznemiriti: je neke vrste drzen napad kakor napad o belem dnevu in vceplja strah kakor nočni napad.«2 Če kdaj, potem smo tudi danes potrebni prebujanja, udarcev, ki bi nas vrnili k pravemu — odrešujočemu odnosu do Boga. K temu nas vabi tudi misel iz papeževe okrožnice v letu vere, ki smo jo postavili na začetek: v živi odnos z Bogom z razlogom, da bi bili krepki in živeli iz odrešenja. Prav ta zadnji cilj, ki je večnost in polnost sreče v veri, je tudi zadnji cilj pričujočih (na)govorov.