Henohova knjiga

Henohova knjiga je svetopisemsko psevdoepigrafsko delo, znano tudi pod krajšavo 1 Henoh. Je antično judovsko besedilo, ki ga je po tradiciji napisal Henoh, Noetov praded, še pred vesoljnim poto pom. Henoh, svetopisemski očak, je bil Kajnov sin in Metuzalemov oče. Knjiga je znana tudi pod imenom Etiopska Henohova apoka lipsa in ima pet delov ali knjig, ki so bile napisane ločeno.

»Tiste, ki ljubijo sveto ime, bom privedel k sijajni svetlobi in vsakega na prestol časti posadil.«
Začetek Henohove knjige opisuje padec čuvarjev, angelov, ki so se pomešali s človeškimi hčerami in spočeli velikane ali nefile. Preostanek knjige opisuje Henohove obiske nebes v obliki popotovanj, videnj in nje govih razodetij.
Sodobni raziskovalci ocenjujejo, da so bili najstarejši deli knjige (večinoma v Knjigi čuvarjev) napisani okoli leta 300 pr. Kr., najmlajši deli (Knjiga prispodob) pa nekje do konca 1. stol. po Kr. Knji ge torej ni napisal zgolj en avtor, ampak več ali celo nekaj skupin avtorjev.
Zanimivo je, da Henohova knjiga s svojim enciklopedičnim pri s to pom, ki vključuje geografijo nebes, neba in zemlje ter obravnavo astronomije, meteorologije in zdravilstva, odraža grški ali heleni stični način razmišljanja, ne judovskega, vendar ne z namenom po snemanja grških besedil, temveč da s predstavitvijo in integracijo Božjega načrta in usode ter z opisom množic angelov, s katerimi komunicira Henoh na svojih mističnih potovanjih, preseže grško modrost in prikaže večjo veljavnost judovske tradicije.
Knjigo sestavlja pet jasno ločenih delov, ki so bili že na začetku lo čeni in v različnem času napisani teološki spisi, ob koncu 1. stol. po Kr. pa so jih uredniki združili v eno celoto.