Redovniki in redovnice na Slovenskem

Ozemlje, na katerem so se naselili predniki Slovencev v 6. stoletju, je bilo pred tem zaradi prehodnega značaja pod vplivom večjih cerkvenih središč, ki so se razvila v neposrednem sosedstvu (Aquilea, Siscia, Singidunum). V cerkvenih središčih, ki so na današnjih slovenskih tleh nastala še v času preganjanja kristjanov, to je do začetka 4. stoletja, je mogoče sklepati na posamezne izraze asketskega življenja. O tem v svojih spisih govori sv. Viktorin Ptujski, ki je bil usmrčen v letu 303 ali 304. Viktorin Ptujski velja za najstarejšega cerkvenega pisca v naših krajih.

Čez slovensko ozemlje je sredi 4. stoletja potoval asket sv. Martin, ki je dal spodbudo za nastanek več asketskih skupin. Stike s tem področjem sta imela še škofa sv. Evzebij iz Varcellija in sv. Hilarij iz Poitiers, navdušena zagovornika meništva, ki sta se skozi te kraje vračala iz begunstva na vzhodu. Poleg osebnih stikov sta vpliv imela tudi življenjepisa sv. Antona in sv. Martina, ki sta bila že zgodaj prevedena v latinski jezik in sta bila poznana v tem delu rimskega imperija.