Za lučjo nevidnih zvezd (Srečko Kosovel)

»Moje pesmi so moj glas«

Srečko nas vabi v svojo družbo, medtem ko čaka na prvi jutranji vlak. Njegov obraz razjasnijo spomini na rodni Kras in vsa lepa doživetja njegove mladosti …

Srečko Kosovel spada med najpomembnejše slovenske pesnike. Za mnoge je pesniški genij, ki je v svojem kratkem življenju ustvaril izjemne pesmi ter prehodil literarno pot, za katero bi drugi potrebovali več življenj.

Po ilustracijah v tej slikanici tako odrasli kot otroci v trenutku stopimo v Kosovelov svet. Najprej začutimo njegovo tesnobo, ko je moral po zagorskem literarnem večeru februarja 1926 noč preživeti v ledeno mrzli čakalnici železniške postaje v Zagorju. V strahovitem mrazu nas po svojih mislih vodi v rodni Kras in se spominja svojih pesmi in srečnih doživetij svojega otroštva. V naročju kraške narave se prepustimo čudovitim borom in živalim, ki so mu bile zveste spremljevalke. V spomin nam prikliče tudi svojo ljubečo družino in prijatelje, ki so ga spremljali na literarni poti. Premražena noč pusti svoje posledice in kmalu se pomirjen poslovi – presrečen, da je svetu dal vse besede, ki jih je moral dati.