SVETI FRANČIŠEK ASIŠKI

Ko danes prebiramo Chestertonove spise, se ob vseh duhovitih dovtipih in iskrivih besednih igrah, ki si v njih neprestano podajajo roko, pogosto ne moremo izogniti čarobnemu občutku nenavadne vedrine, silovitega poleta in globoke pronicljivosti njegovega duha. Na široki njivi njegovih del nezgrešljivo vznikne Chestertonov paradoks, ki se v času, ko se marsikdo sramuje krščanstva, pogumno in brez sramu izrazi v podobi križa. Pisateljevo spreobrnjenjsko navdušenje nad likom sv. Frančiška se je nalivu drznih paradoksov izlilo v doživet in pronicljiv življenjepisni prikaz drobnega ubožca iz Assisija. Pisatelj ne skriva želje, da bi s Frančiškom nagovoril zlasti zunanjega opazovalca in ga spodbudil h globljemu premišljevanju krščanstva, kakor ga je danes vajen iz površnega časnikarskega poročila ali samovšečnega televizijskega komentarja. Kdor ohrani dovzetnost za skriti smisel njegove življenjske zgodbe, ki se začne z navidezno nesmiselno zaobljubo uboštva sredi meščanske blaginje in zmore svoj nezaupljivi razum nežno spustiti v srce, ta sme upati, da bo s sv. Frančiškom navsezadnje občutil srčni utrip vsega stvarstva.