DOMAČIJA POD SVETIM ANTONOM

Trpeče usedline življenja

Ob petdesetletnici duhovništva se je Janezu Juhantu izkristaliziralo zavedanje, kako neznaten kamenček v mozaiku življenja in oznanjevanja je človek, tudi duhovnik. Vendar pa vsak človek s svojo vero, pogumom in dejavno zavzetostjo prispeva k upanju za življenje z Bogom in sobivanje z ljudmi tudi v najbolj zahtevnih razmerah. V takšnih so v hribovju med Litijo in Ljubljano živeli avtorjevi predniki, babica in ded ter njuni otroci, Janezovi starši, strici in tete – to je bil namreč na Slovenskem čas skrajnosti in nadčloveških ter nečloveških izzivov druge svetovne vojne in obdobja po njej.

»Očitno sem bil kot najstarejši otrok že v mladosti bolj deležen trpečih usedlin življenja. Zdi se, da me je s svojo nikoli izrečeno, a tiho, v molitvi izjokano bolečino zaznamovala stara mama, saj sem bil zelo navezan nanjo in ona name. Seveda sta me zaznamovala tudi mama in stric Toni, s katerim sem delil radosti in bolesti svojega odraščanja. Kot najstarejši sem bil še močneje od drugih bratov in sestre deležen družinske kalvarije, svoje pa je dodal še oče s svojo posebno strogostjo do mene.«
Knjiga je preplet leposlovno zapisanih osebnih življenjskih zgodb avtorjevih prednikov in zgodovinskih ter domoznanskih stvarnih podatkov. Ker si kot narod in posamezniki šele danes skušamo naslikati celovito resnico o najtežjem obdobju našega naroda, je ta knjiga odličen prikaz razmer in bremen teh družin ter mnogih drugih Slovencev v nevarnem vojnem in revolucionarnem času, v katerega je bila večina prisiljena, z bremeni pa so zaznamovali tudi potomce. Izkoreninjenje je grozilo celemu narodu, a branilci korenin so se temu upirali in zato doživljali kruto usodo nasilnih prevratnih posegov v osebno in narodno dostojanstvo. To breme je osebno zaznamovalo tudi avtorja in njegovo družino.