Bog na dosegu duše

Nicolas Herman se je rodil leta 1608 v današnjem kraju Hériménil, štiri kilometre od Lunevilla, v francoski škofiji Toul. V času tridesetletne vojne (1618–1648) je bil v bitki pri Rambervillersu leta 1635 hudo ranjen v nogo, zato je moral vojaško službo zapustiti. Zaradi poškodbe je ohromel. Najprej je živel kot puščavnik, leta 1640 pa je vstopil v red bosonogih karmeličanov v Parizu. Vaja v Božji navzočnosti, v kateri se je dejavno uril 40 let, mu je izkazala milost tudi v zadnjih trenutkih: kakor je povezoval notranjo zbranost z delom za skupnost, je brat Lovrenc popolnoma naravno, brez krčev in smrtnih bojev odšel k Tistemu, ki ga je vse življenje ljubil.

Lovrenčev slog je preprost: bil je »navaden brat kuhar« in ni imel visoke izobrazbe. S samim načinom pisanja torej nagovarja potrebe najširših slojev sodobne družbe. Poleg tega je bil Lovrenc človek, ki ni le iskal, ampak je tudi našel popolno uresničitev in je pokazal, da je v življenju mogoče doseči, za kar mnogi mislijo, da je utopija ali metafora. Čeprav je živel v 17. stoletju, ne čutimo časovne razlike med njim in nami, kot se pogosto dogaja pri delih nekaterih drugih pisateljev. Preprostost in neposrednost sloga, odsotnost odvečnih besed in osredotočenost na bistveno nam dajejo občutek, da beremo delo sodobnega avtorja.

»V nekem trenutku me je prešinila misel, da je to delce zahodna različica Pripovedi ruskega romarja, ki govori o istem cilju človekovega življenja.«
– Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof