BOŽJE IME JE USMILJENJE

Papež Frančišek v zaupnem pogovoru z vatikanistom Andreo Torniellijem preprosto in neposredno nagovarja današnjega človeka. Glavna tema pogovora je usmiljenje, ki mu je že od nekdaj najbolj pri srcu in je osrednje sporočilo njegovega papeževanja.

Vsako stran papeževe knjige preveva želja, da bi dosegel vse duše (v Cerkvi in zunaj nje), ki iščejo smisel življenja, pot miru in sprave ter ozdravljenje za svoje telesne in duhovne rane. To so najprej ubogi in družbeno odrinjeni, kot so brezdomci, zaporniki in prostitutke, nato pa tisti, ki so negotovi v veri ali so se od nje oddaljili, kot so homoseksualci in razvezani. Vse te smo dožni sprejemati, ne pa jih obsojati in zavračati.

Papež podrobno pojasnjuje razloge za razglasitev izrednega svetega leta usmiljenja, pri čemer obilno navaja svoje spomine iz mladosti in ganljiva pastoralna doživetja. Poudarja, da Cerkev nikomur ne sme zapreti vrat, ampak mora, ob spoštovanju etičnih in teoloških vidikov, vsem pomagati, da se odprejo za Božje usmiljenje, sprejmejo odgovornost za svoja dejanja in se uprejo hudemu.

Iskreno in pogumno obravnava tudi zapleteno vprašanje odnosa med usmiljenjem, pravičnostjo in pokvarjenostjo. Kristjane, ki se imajo za »pravične«, opozarja, da je »tudi on kot papež grešnik, potreben Božjega usmiljenja«.