Izidorjev križev pot

10. marca 1943 je v vrsti talcev, ki so jih Nemci v Mariboru postrojili za streljanje, Izidor Završnik svoje življenje daroval namesto Franca Žvana in tako rešil mladega fanta. Na 83. obletnico Završnikove smrti celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž začenja uradni škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Ob tej priložnosti je Komisija za beatifikacijo pripravila križev pot, v katerem ob postajah Jezusove poti na Golgoto razmišljamo tudi o Završnikovem življenju in trpljenju.

Izidor Završnik je bil rojen 4. aprila 1917 v Taboru kot drugi od sedmih otrok. Družina se je preselila na Gomilsko, Izidor pa je po osnovni šoli odšel v Maribor, kjer je kot gojenec dijaškega semenišča končal Klasično gimnazijo. Po maturi je vstopil v mariborsko bogoslovje. Ob napadu Nemcev na Jugoslavijo se je škof dr. Ivan Tomažič odločil, da tedanjim diakonom že takoj 6. aprila 1941 podeli mašniško posvečenje. Med kandidati je bil tudi Izidor Završnik, ki pa so mu prav tedaj operirali slepič, tako da ga je škof posvetil pozneje, 11. maja 1941.
Po posvečenju je Izidor ostal v domači župniji Gomilsko ter skupaj s sošolcem Francem Puncerjem iz Braslovč deloval v dušnem pastirstvu po bližnji in daljni okolici, ker so Nemci v tem času že izgnali večino duhovnikov. Nekdo je Izidorja izdal Nemcem. Ko je 6. januarja 1942 maševal na Gomilskem, so ga aretirali in zaprli v zapor Stari pisker v Celju. Po nekaj mesecih mučenja so ga 1. maja izpustili z nalogo, da bi jim izdajal ljudi, ki so proti okupatorju. Sam Izidor je prijatelju in duhovniku Francu Puncerju dejal, da mu to še na misel ne pride. Ponovno je z velikim navdušenjem opravljal duhovniško poslanstvo po župnijah spodnje Savinjske doline. Ker ni izpolnil nemških pričakovanj in ni hotel ovajati ljudi, so ga 4. septembra 1942 ponovno zaprli v Stari pisker. Tam ga je gestapovec Niederberger grozovito mučil, da bi od njega dobil informacije o delovanju protinemških gibanj in izsilil priznanje tudi za dejanja, ki jih nikoli ni storil. Po nekajmesečnem mučenju in zasliševanjih so ga februarja 1943 premestili v mariborsko kaznilnico. Na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so Nemci na dvorišču kaznilnice postrojili talce, med katerimi sta v vrsti, z ramo ob rami, stala tudi Izidor Završnik in sedem let mlajši Franc Žvan. Ko so vsakega desetega izbrali za streljanje, je Izidor zraven stoječemu Francu, ki je bil določen za streljanje, rekel, da je še mlad, da ima še vse življenje pred seboj in da naj stopi na njegovo mesto. V vrsti ga je tako zamenjal. Le malo zatem, ko so Nemci popisali njihova imena, je bil Izidor Završnik, ki je prostovoljno stopil na mesto svojega sojetnika Franca Žvana, ustreljen. Trupla so odpeljali v Gradec, kjer so jih kremirali in pokopali na tamkajšnjem pokopališču.