O Trojici (Avguštin)

Iz spremne študije Mirana Špeliča OFM:

Sveti Avguštin dela O Trojici ni namenil širokim množicam, saj se je zavedal zahtevnosti predmeta, kljub temu pa je bila ta obsežna razprava zelo iskana in večkrat prepisovana. Čeprav je med pisanjem nad njo že obupal, so ga prijatelji prisilili, da jo je končal, za kar smo jim lahko iskreno hvaležni. Poglavitni razlog za njegov nastanek je Avguštinovo iskanje in poglabljanje vere. Avguština kot dialektičnega misleca muči nerešljiva enačba, kako so trije lahko eden. To vprašanje ga je zaposlovalo že od začetka njegovega duhovništva, v delu pa odsevata dobri dve desetletji njegovega življenja.

Avguštin v delu O Trojici najjasneje uporabi svojo teološko metodo. Oklepa se vere, ki temelji na avtoriteti Svetega pisma, izročila in Cerkve. Želi si spoznati vsebino vere, zato preučuje Sveto pismo, zgodovino in filozofijo. Zaveda se globine skrivnosti in omejenosti razuma. Teologijo slednjič podreja ljubezni in kontemplaciji. Tudi za sodobnega bralca branje tega dela ni le intelektualna vaja, ampak pravo uvajanje v misterij.

O prevajalcu – Miran Špelič, OFM, frančiškan, dr. patrologije, prevajalec in profesor Teološke fakultete, * 1963, Ljubljana.

Leta 1986 je postal profesor latinščine in francoščine, nato pa je leta 1990 diplomiral še iz teologije. Leta 1992 je prejel duhovniško posvečenje. Doktoriral je leta 2002 iz patrologije na Patrističnem inštitutu Augustinianum v Rimu (Lateranska papeška univerza) s tezo o uboštvu v apoftegmah očetov. Predava na Teološki fakulteti v Ljubljani.