Od sebe k tebi

So skrbi res nekaj, kar nas le bremeni in česar bi se morali na vsak način znebiti? Skrb je vendar tista nit, ki nam od vrtenja okrog sebe obraz dvigne k drugemu. Skrb je okno, skozi katerega v ljubezni zagledamo sočloveka, naravo in samega sebe.

Misel na skrb za svojim hrbtom običajno vodi sestrsko družbo misli na bolečino, stisko in žalost. A brez starševske skrbi ne bi imeli lepega otroštva, brez skrbi moža ali žene bi razpadla partnerska vez, brez skrbi za dom bi živeli v hladnih in temnih hišah, brez skrbi za okolje se bomo še bolj utapljali v smeteh, brez skrbi za svojo dušo nas nihče ne bo mogel zares objeti in sprejeti.

Skrb naenkrat ni več breme, ampak ena tistih pomembnih stvari, ki tkejo človekovo bistvo. Skrb za druge je skrb za lasten blagor. Skrb je kot vprašaj, s katerim Bog zareže brazdo na polju naše duše. A s tem vprašanjem ne vrta vanj in ničesar noče na silo izvleči. Taka brazda le nežno odpre dušo za plodno seme, ki bo lahko vzklilo. Skrb za – trpeče, otroke, starše, družino, goste, zase, stvarstvo, dušo – je odgovornost. Odgovorni smo za drug drugega in odgovorni smo za ljudi, ki bodo v prihodnosti živeli na Zemlji.

Knjiga bo z izjemno človeško toplino patra Anselma prav vsakogar razbremenila teže skrbi. Odnose med starši in otroki, med sodelavci in med skupnostmi bo napolnila z ljubečo naravnanostjo. Pomagala nam bom spremeniti, kar je v naših močeh, in izročiti Bogu, višji sili, kar ni. K temu nas Grün ob koncu vsakega poglavja povabi s čisto konkretno gesto, navodili za naš osebni obred.