Papež Frančišek: Življenje

Papež Frančišek v avtobiografiji prvič pripoveduje zgodbo svojega življenja in se spominja dogodkov, ki so zaznamovali človeštvo v njegovem času. Spregovori tudi o idejah, za mnoge drznih, ki so oblikovale njegov pontifikat: od izjav proti revščini in uničevanju okolja do neposrednih pozivov svetovnim voditeljem, naj pričnejo na drugačen način obravnavati vprašanja, kot so dialog med narodi, oboroževalne tekme in boj proti neenakosti. Jorge Mario Bergoglio vodi bralce od izbruha druge svetovne vojne leta 1939 (ko je bil bodoči papež star skoraj tri leta) do današnjih dni in jih pospremi na izjemno popotovanje skozi desetletja. Papežev glas se izmenjuje s pripovedovalčevim (v poševnem tisku), ki v vsakem poglavju »dopolnjuje« Bergogliova življenjska pričevanja in jih postavlja v zgodovinski kontekst, na katerega se nanašajo.

Papež v ŽIVLJENJU vidi priložnost, »da bi zlasti mlajše generacije prisluhnile glasu starejše osebe in razmislile o tem, kaj je doživel naš planet ter se s tem izognile napakam iz preteklosti. Pomislimo na primer na vojne, ki so ogrožale svet in ga še vedno ogrožajo. Pomislimo na genocide, preganjanja, sovraštvo med brati in sestrami različnih veroizpovedi! Koliko bolečine! Ko dosežemo določeno starost, je pomembno, tudi za nas same, da ponovno odpremo knjigo spominov, se učimo iz pogleda v preteklost in se ponovno zavemo stvari, ki niso bile dobre, strupenih stvari, ki smo jih doživeli in grehov, ki smo jih zagrešili. Pa tudi zato, da podoživimo vse, kar nam je Bog poslal in je dobro. To je vaja v razločevanju, ki bi jo morali opraviti vsi, preden bo prepozno!«

Odlomek iz knjige:

“Ker je pater Pedro študiral medicino, je ob pomanjkanju zdravnikov, ki so skoraj vsi umrli, lahko vsaj za silo pomagal preživelim žrtvam eksplozije: noviciat je spremenil v terensko bolnišnico. Največja težava je bilo pomanjkanje zdravil; k sreči mu je neki kmet dal vrečo z več kot dvajsetimi kilogrami borove kisline v prahu, ki jo je zmešal z vodo in tako lajšal bolečine ljudi, katerih telesa so bila polna opeklin. Pomoč je iz bližnjih mest začela prihajati šele naslednji dan. Toda neverjetno vzdržljivi Japonci so se takoj pobrali in začeli z obnovo. Ko sem postal polnoleten, sem tudi sam želel postati jezuitski misijonar na Japonskem. Toda predstojniki mi tega niso dovolili zaradi mojega zdravja, ki je bilo takrat nekoliko trhlo! Če bi me poslali v tisto misijonsko deželo, bi moje življenje ubralo povsem drugačno pot in bi bil danes v Vatikanu kakšen drug, boljši papež.”