MONIKA, MATI SVETEGA AVGUŠTINA

Svetništvo kot plod neizmerne materinske ljubezni

Knjiga Monika, mati svetega Avguština pripoveduje zgodbo o tem, kako je sveti Avguštin odraščal, živel in se duhovno razvijal. V svoji mladosti je zašel na stranpoti ter se skoraj v celoti odmaknil od krščanske vzgoje, kakršno mu je nudila njegova mati. Slednja se je na vse pretege trudila, da bi sinu ponovno približala svojo religijo, a zdi se, da bolj kot se je trudila, bolj se ji je končni cilj oddaljeval. Nazadnje je Avguštin v svoji skrajni uporniški drži vendarle sam prišel do spoznanja, ki ga je uvrstilo med najvišje Božje odposlance.

Delo v ospredje postavi sveto Moniko (331–387), ki se je rodila v severnoafriškem mestu Thagaste, danes znanem kot Souk Ahras, v Alžiriji. Vzgojena je bila v krščanski družini, poročila pa se je s poganom Patriciusom (Patrikom), s katerim sta imela troje otrok: hčerko, katere ime ni znano, ter sinova Navigija in Avguština. Slednji je šel v svojem življenju skozi veliko preizkušnjo, ki se je na koncu izkazala za nujno, da je Cerkev dobila enega izmed svojih najpomembnejših mož. A za to je bila zaslužna predvsem Monika. Proces, ki je Avguština pripeljal do spoznanja Boga in nato do svetništva, je namreč Moniko stal veliko žrtev: sinu je razdajala vso svojo materinsko ljubezen, ki je izvirala iz čiste nesebičnosti in požrtvovalnosti, pri tem pa je pogosto »pozabljala« na druga dva otroka. Monika je tako pristno in goreče verovala v Boga, da ni nič manj kot to pričakovala tudi od svojega iznajdljivega, bistrega in učenega sina, ki ga je Lucifer skušal, kot je v puščavi skušal Jezusa.