Posredovanja

Kocijančičev zagovor krščanske filozofije kot filozofije sicer pada v čas, v katerem se krščanstvo večini v starem novem svetu, moderni oziroma postmoderni Evropi, zdi samo iluzorno tolažilo peščice zoper smrt in nič. Vendar zagovor, ki ga Kocijančič s »ti« naslavlja na svojega filozofsko poučenega in hkrati o tej filozofiji bolj ali manj nepoučenega bralca, nikakor ni le previden, blag poskus reinkulturacije vsega tistega, kar naj bi v krščanskem miselnem izročilu nemara vendarle še ohranilo neko vrednost, v sodobno filozofsko-kulturno srenjo.

Nasprotno. Ko Kocijančič posreduje za krščansko filozofijo, s silovito polemično kretnjo nastopi proti tistim predstavnikom postmoderne misli, ki so jo zajeli v svojo kritiko metafizike. Kocijančičevi osrednji protigovorniki so ob Heideggerju predvsem Jacques Derrida in, prek filozofsko relevantnega dela svoje psihoanalitične teorije, tudi Jacques Lacan ter v slovenskem prostoru heideggerjanci in lakanovci.

Njegova polemika je kritika postmoderne kritike metafizike in njen namen pokazati, da ta kritika, kolikor naj bi zadevala krščansko filozofijo, leti v prazno. Krščanska filozofija, namesto da bi se kot pomešanje nezdružljivega kratko malo razpljusnila, prav v odpornosti nanjo izkazuje svojo čvrstost in radikalnost. Krščansko mišljenje je namreč »na miselni ravni tako radikalno, da vzdrži najzahtevnejšo kritiko ,metafizike‘«.