Kar bi še rad povedal

Pri 96 letih, leto dni pred smrtjo, se eden najbolj priljubljenih nemških politikov ozira na svojo prehojeno pot. Z avtobiografskim pregledom se pokloni osebam, ki so ga skozi življenje oblikovale. Če jih srečamo v trenutku, ko jih potrebujemo, Erich Fromm take ljudi imenuje »magični pomočniki«. Helmut Schmidt je bil tudi zaradi njih eden največjih državnikov svojega časa in Evropejec s posnemanja vredno vizijo.

Politika je pragmatično ravnanje z etičnimi nameni, je nekoč rekel Helmut Schmidt. Dobro se je znašel kot »operativec« in dobro je vedel, kje so meje etičnega koordinatnega sistema. Utrdili so jih tudi zgledi in vzorniki, ki jim je namenil to svojo zadnjo, najbolj osebno knjigo. Zgodnje branje Marka Avrelija in Cicera, ukvarjanje s Kantom in Webrom, poglabljanje v filozofijo Karla Popperja so odločilne markacije na razvojni poti politika, ki se nikoli ni vdal populizmu, a je do konca ostal med najbolj priljubljenimi nemškimi in evropskimi politiki. Onstran ideoloških barikad je znal z zavezniki in nasprotniki vedno najti skupne točke, pa naj je šlo za judovstvo, krščanstvo, islam ali konfucijanstvo.