ČE POEZIJA NI MOLITEV, POTEM NOBENA STVAR NI

Poezija Benedikta Bena Lavriha nam razodeva njegovo iskanje Boga v duhovnikovem pestrem življenju. Tako se poezija preliva od otroškega idealističnega zrenja v svojo prihodnost do odraslost, ko po vseh stran poteh v sebi najde tisto pot, ki mu prinaša ne le mir, ampak tudi notranje spoznanje. V otroštvu je bil močno zaznamovan z ljubečim domom in vero v Boga. Ob premišljevanju in odločanju za duhovniški poklic se je zavedal teže in odgovornosti, ki jo prinašajo zaobljube. Zaobljube izrečene redovni skupnosti, katere pa so pred vsem zaobljube dane Bogu samemu. V duhovniškem življenju se je in se še sooča z različnimi preizkušnjami (ljubezen, trpljenje, krivica, bolezen…). Tako se na različne načine sooča z eksistencialnimi vprašanji, preko katerih poglablja svoj osebni odnos z Bogom.

Gregor Čušin pravi, da p. Beno sliši Gospoda v rahlem šepetu (glej 1 Kr 19). Ga posluša ter ubesedi in zapiše – za vse nas. Nima vsak poguma, da bi se prerekal z Bogom. To si upajo le preroki in pesniki. P. Beno je oboje – za vse nas. Kajti če pesnik ni molivec, potem nihče ni!