1204 DNI TEME

Pretihotapljen dnevnik iz nacistične tovarne smrti

Dnevniški listi Franja Zoreta izhajajo po več kot sedemdesetih letih. V njih avtor opisuje svojo trnovo pot od trboveljskega zapora do zloglasnih mariborskih zaporov in nato prek koncentracijskega taborišča v Flossenbürgu v Nemčiji do taborišča Dachau – Allach pri Münchnu. Knjiga nam z natančnostjo dokumentarnega filma in obenem z doživetostjo srhljivega romana izpričuje kalvarijo, ki jo je pisec preživel od aretacije do vrnitve v domovino. Iz nemškega taborišča Dachau – Allach se je vrnil 16. junija 1945.

Klen in trden značaj, neomajna vera, jasni nazori, ljubezen do žene Vlaste in domoljubje so bili popotnica Franja Zoreta, avtorja dnevnika, ki je pisal skrivaj in s tem tvegal glavo.

Listi papirjev, popisani z različnimi pisali, so dolga leta le nemo opozarjali na nesmiselnost vojne, vse dokler jih ni vnuk Franja Zoreta skrbno zložil, pretipkal in se odločil, da jih ponudi založbi – kot spomin na svojega starega očeta ter kot opomin, kaj je v življenju pomembno in kaj ne. Kako je bolj dragocen košček surove repe, zaradi katere si bil lahko ob življenje, kot pa obilno obložena miza, s katere ostanki se naslednji dan znajdejo v smeteh.

Besede, ki jih je Franjo Zore napisal, se berejo kot napet roman, a vendar s trpkim dejstvom, da se je vse to dogajalo, gledano z zgodovinske perspektive, še tako rekoč včeraj.

Avtorjeva trnova pot se je začela 12. januarja 1942, ko so popoldne v Franjev dom vstopili trije črno oblečeni gestapovci z mrtvaškimi glavami na čepicah in ovratnikih ter ga na hitro aretirali z besedami: »Takoj z nami!«

Sredi meseca avgusta 1942 pa se je začela Franjeva druga trnova pot. Nemški kraj Flossenbürg se je Franju s svojim taboriščem zdel kot velikanska črna vas, brez domačnosti in veselja, kraj, kjer so naseljeni roparji, potepuhi in ubijalci. A vas ni bila samo to. Bila je kraj, kjer so vsi, ki so vstopili vanj, zgubili človeško dostojanstvo in prejeli pisane taboriščne cunje.

Iz taborišča Flossenbürg je sledila vožnja z vlakom v taborišče Dachau – Allach, kamor je prišel z vsega 58 kilogrami v mesecu marcu leta 1943.

V tem taborišču je Zore spoznal nemškega delovodja v civilu. Med njima se je ustvarilo zaupanje, kot sta ga lahko ustvarila dva človeka, ki sta verjela v človečnost. Preko delovodje sta si z ženo dopisovala skrivaj, mimo kontrole SS. Vse do dne, ko je bil poteptan kljukasti križ, uničen znak smrti. Iz nemškega taborišča Dachau – Allach se je Franjo Zore vrnil 16. junija 1945.