Dnevnik vaškega župnika

Dnevnik vaškega župnika je mojstrovina francoskega pisatelja Georgesa Bernanosa in eno najpomembnejših del krščanske literature 20. stoletja. Pretresljiv roman o mladem, bolehnem podeželskem župniku, ki v obliki dnevnika odkriva svojo duhovno pot, dvome in preizkušnje vere.

Z globoko človeško iskrenostjo opisuje svoje poslanstvo v vasi, kjer se spopada s človeško bedo, telesno in duhovno stisko ter lastnimi strahovi. Njegova župnija postaja bojišče med dobrim in zlim, on pa preizkušen dušni pastir v iskanju resnice, milosti in notranjega miru.

Roman je prejel Veliko nagrado Francoske akademije in velja za klasično delo duhovne literature, ki nagovarja bralca tudi danes. V drugi, prenovljeni izdaji ponovno na voljo pri založbi Družina.

Priporočamo ljubiteljem duhovnih romanov in krščanske literature.

O avtorju:

Georges Bernanos se je rodil 20. februarja 1888 v Parizu ter na Univerzi v Parizu študiral pravo in jezikoslovje. Leta 1926 je izšel njegov prvi roman Pod satanovim soncem, ki mu je prinesel javno priznanje. Še posebej plodovito je bilo zanj obdobje med letoma 1934 in 1937, ko je živel na Mallorci. V tem času je napisal tudi svoje najpomembnejše delo, roman Dnevnik vaškega župnika (1936), za katerega je prejel Veliko nagrado francoske akademije. Razočaran nad Francijo zaradi Münchenskega sporazuma se je leta 1938 izselil v Južno Ameriko in se v domovino vrnil šele po vojni. Umrl je leta 1948 v Parizu.

Odlomek iz knjige:

Skoraj vsak dan uredim tako, da se vračam v župnišče po poti skozi Gesvres. Na vrhu pobočja, pa naj dežuje ali vleče veter, se usedem na topolov hlod; ta leži tam pozabljen bogve zakaj že več zim in je začel že trohneti. Bohotno rastlinje se je zajedlo vanj in ga obdalo z nekakšnim ovojem; ta mi je včasih ostuden, drugič zopet ljubek, kakršne so pač moje misli, ali kakor je vreme. Tam se je spočela misel tega duhovnika in zdi se mi, da bi je nikjer drugje ne bil mogel dobiti. V tej pokrajini gozdov in pašnikov, ograjenih z živimi mejami, zasajenih z jablanami, bi ne mogel najti lepšega razgledišča; od tod vidim prav vso vas, zbrano kakor na dlani. Ne mislim sicer, da bi me ne poznala. Rekel bi le, da mi obrača hrbet in me gleda po strani, na pol miže kakor maček.