DNEVNIK ŽUPNIJSKE GOSPODINJE

Diego Goso, priljubljeni italijanski duhovnik, predavatelj in pisatelj, z utrinki iz življenja mladega župnika, kakor jih doživlja njegova izkušena gospodinja, pred nami razgrne vsakodnevne peripetije nekega italijanskega podeželskega mesteca. Gospa, ki se sprva namerava upokojiti skupaj z odhajajočim župnikom, nekoliko zadržano ustreže želji očeta Marca, naj vendarle ostane vsaj toliko, da ga uvede v življenje župnije.

Kmalu pa se med njima vzpostavi trdna vez medsebojnega spoštovanja in prijateljstva –in navsezadnje, kaj bi župnik brez njenih slovitih »tagliatel«? Vsak zapis junakinje, ki predano služi Cerkvi »s preprostostjo, humorjem in ščepcem pikantnosti«, se prileže kot požirek toplega čaja – seveda takšnega, kot ga postreže župnijska gospodinja.

O avtorju:

Diego Goso (1975) je italijanski duhovnik, ki deluje v torinski nadškofiji (škofiji Ventimiglia – San Remo). V svojih številnih knjigah piše predvsem o duhovnosti, informacijski tehnologiji, vzgoji in katehezi, h kateri pristopa z značilno domišljijo in humorjem. Dnevnik župnijske gospodinje je njegova trideseta objavljena knjiga, pri Založbi Družina pa je že izšel njegov Priročnik za popolnega ministranta.

Odlomek:

Vsakoletni župnikov obisk je za župljane poseben praznik, ki pa je lahko nevaren za duhovnikovo zdravje. Brez šale. Oče Marco se mora držati nazaj, ker ga med obiskom vsi radi pogostijo. Težava je v tem, da ga na naslednjem domu čaka nova pojedina. Prigrizek tukaj, kava tam, najprej košček salame, nato rezina peciva … Zato se po vsakem dnevu počuti kot nekdo, ki se vrača s poročne gostije. Toda kaj lahko stori? Za naše družine je to praznik: znamenje Gospodove nežne skrbi za naše domove.

Zato se zvečer mladi duhovnik za mizo »posti«. Namesto večerje v beležnico zapiše, katere domove je obiskal, in doda nekaj opomb, ki jih prikliče iz spomina: na tem naslovu stanuje bolnik, ki mu je treba prinesti obhajilo, na drugem gospa, ki ob nedeljah bere v cerkvi, na tretjem pa družina z denarnimi težavami, ki ji je treba poslati prostovoljce Karitas. Poleg takih opomb občasno napiše tudi povsem drugačne: tukaj stanujejo Jehovove priče, tukaj so me užalili, tukaj mi niso želeli odpreti vrat, čeprav so bili doma … Skratka, dnevnik uspehov in majhnih porazov. Za naslednji dan je že pripravljena nova stran beležnice, ki je še prazna. Oče Marco z menoj preverja ulice in priimke stanovalcev ter mi postavlja razna vprašanja o stavbah in območju, ki ga namerava obiskati.