Dvorna lončarka

Sazana ustvarja čudovite posode, ki krasijo najimenitnejše mize v Suzi, vendar se njen gospodar Hamán ne zaveda, da ima skrivnost – je namreč ena izmed Judov, za katere je prisegel, da jih bo iztrebil. Ko odkrije njeno resnično identiteto, jo prisili v suženjstvo, po njegovem nenadnem propadu pa nova gospodarica lončarske delavnice postane kraljica Estera, ki Sazani povrne zasluženi položaj.

Vendar s tem njenih težav še ni konec, saj so Hamánovi sinovi razjarjeni zaradi očetove smrti. Kraljica zato v delavnico postavi enega svojih mož, ki naj bi jo ščitil pred grožnjo. Sazana je osupla, ko se zave, da ni kraljičin odposlanec nihče drug kot Jadon, moški, ki ji je pred leti strl srce. Kljub njegovi prisotnosti pa ji še zmeraj preti nevarnost, in ko na kraljičino prošnjo z Jadonom pričneta iskati starodaven predmet, nista le njuni srci in življenji odvisni od tega, ali jima bo uspelo …

O avtorici:

Tessa Afshar se je rodila v Iranu v muslimanski družini. Ko so se njeni starši ločili, se je pri štirinajstih letih preselila v Anglijo. Študij je nadaljevala v ZDA, ki so kasneje postale tudi njen dom. Pri dvajsetih se je spreobrnila v krščanstvo in študirala teologijo. Svoje znanje zdaj uporablja kot voditeljica bibličnih skupin za ženske. V slovenščini so že izšli njeni romani Dragulj v pesku, Na polju milosti, Zaklad rubinov, Pravi zaklad, Kraj tišine, Kruh močnih, Tatica iz Korinta, Hči Rima, Nilski dragulj, Skriti princ, Božji pastir in Dvorna kuharica.

Odlomek iz knjige:

Na tej kovinski postelji je ležala sirota, strmela v rano na svoji roki in si delala skrbi zaradi svoje prihodnosti. Sirota, ki je čakala, kdaj jo bo udarila naslednja nesreča in jo uničila.

Toda sirota se je motila.

Vendarle je imela Očeta. Bog je ni prepustil same sebi. Ni pričakoval, da bo sama reševala svoje težave, zdravila svoje rane ali iskala lastne rešitve.

Prebrala je še preostale prerokove besede. Estera je imela prav. Sazana je bolje od večine razumela, kako lončar gleda na glino.

Kolikokrat je šla mimo vrste vrčev, ki jih je pred kratkim izdelala, ter jih z veseljem in hvaležnostjo božala. Kolikokrat je proslavljala, ko so prišli iz peči natanko takšni, kot je načrtovala.

Ali Bog ni bolj skrbel zanjo kot lončar za svojo glino?

Štiri dni se je potapljala v te besede kot posoda, ki jo potopiš v glazuro, vpijala njihove resnice, obljube in moč, dokler se mala sirota ni vsaj pomirila, če že ne pozdravila.

Bog je njeno pozornost v svojem usmiljenju usmeril stran od pomembnih svetnih stvari, da jo je opomnil na pomembnejšo resnico.

Petega dne se je počutila kot posušena posoda na polici za sušenje, pripravljena, da pogleda v oči ognju, ki je zajel njeno življenje.