RAZMIK MED ŽERJAVI

Bela violina v blatu in krvi strelskega jarka

Ludvik Vodušek bi moral v domači Volovki pri Ptuju saditi krompir, tesati les in igrati na gosli, vendar proti svoji volji v nemški uniformi na ruski fronti pade v neusmiljen vojaški stroj. V položaju, kjer nima skoraj nobene izbire, si priseže, da nikoli ne bo nikogar ubil. Je takšno zaobljubo mogoče držati vse do konca, tudi za ceno izgube prijateljev in ceno lastnega preživetja?

Enega naših najboljših piscev zgodovinskih romanov še posebej navdihujejo nepovedane vojne zgodbe slovenske preteklosti. Po dveh epskih romanih iz časa prvih kristjanov v rimski Petovioni se je v romanu Pogovori z njo posvetil slovenskim vojaškim mobilizirancem v drugi svetovni vojni. V vojnem romanu Razmik med žerjavi se znova vrača v čas druge svetovne vojne, a na drugi konec Evrope, na vzhodno fronto, v Ukrajino, kjer na istih krajih tudi danes divja vojna.
Junak romana Ludvik Vodušek z Dravskega polja je leta 1942 mobiliziran v nemško vojsko. Decembra istega leta ga pošljejo na vzhodno fronto, kjer se udeleži zaključnih bitk za Stalingrad. Nato se njegova enota skoraj leto in pol pomika skozi Ukrajino, pri čemer prihaja do človeško zanimivih srečanj in vojaško napetih situacij, še posebej zaradi njegove zaveze neubijanja. Ludvik kljub nevarnosti, da ga razkrinkajo in obtožijo dezerterstva, vztraja do nepredvidljivega konca. Navdih za zgodbo so bila resnična pričevanja številnih slovenskih mobilizirancev, ki so v nemški vojski odigrali prav takšno vlogo tihih pacifistov.