Simon Doma – Gringo Loco

Pretresljiva resnična zgodba o napačnih odločitvah iz pravih razlogov

To ni zgolj biografija – je kruto iskrena pripoved Simona Doma, Slovenca, ki je pristal v venezuelskem zaporu, kjer je vsak dan znova dokazoval, da se v svetu zveri nikoli ne smeš prepustiti usodi. Zgodba o kovčku, ki se ni odvila v pravo smer. A resnično se je vse začelo že mnogo prej – še preden se je odločil, da postane mula.

Knjiga razkriva brutalno realnost: trpljenje, kazen, pokoro in notranjo preobrazbo. Je pripoved o moči človeškega uma in telesa, o tem, kako preživiš, ko bi moral podleči. Včasih je norost edina rešitev.

Simon je preživel, da lahko danes deli svojo zgodbo z vami. A ali je njegova pot res že končana?

O knjigi so dejali:

»Če ne bi bilo te zgodbe, bi si jo morali izmisliti. Če bi si jo izmislili, ji nihče ne bi verjel. Še dobro, da se je zgodila. Guy Ritchie nima za burek.«  

– Miha Šalehar, radijski voditelj in publicist

»Sijajno napisana knjiga, zaradi katere ne boste niti pomislili, da bi kdaj svoje dolgove reševali s tihotapljenjem droge. Bere se napeto, pretresljivo in preprosto mogočno, kot da ste na kokainu.« 

– Aljoša Harlamov, urednik in publicist

Odlomki iz knjige:

“Starejša ženska, mama nekega zapornika, se je med čakanjem zagledala vame, nato pa se je nenadoma dvignila, stopila do mene in me z globokim sočutjem objela: »Vem …  vidim, kako jo pogrešaš … njen objem … Tega ti ne morem dati, ampak objamem te pa lahko …«
Priletelo je tako nenadoma in nepričakovano, da me je ujelo popolnoma na levi nogi in brez obrambe. V enem samem zgoščenem trenutku, v eni sami neskončno polni sliki je treščila vame tri leta in pol trajajoča agonija na drugi strani planeta, neskončne borbe, stotine klicev in prošenj, razlag; vse tisto upanje, ki ni imelo nobene podlage, ki je raslo iz nič, viselo v praznem in se ni imelo kam nasloniti, hkrati pa ni smelo niti za trenutek podvomiti vase, sicer bi v trenutku vse šlo v maloro …

Nič v Venezueli me ni spravilo na kolena, ne kri, ne orožje, ne krogle, ki so letele nekaj centimetrov mimo moje glave, ne polomljene roke in noge, ne odsekani prsti, odrezane glave ali razkosani ljudje … Objem te ženske pa me je dobesedno pokosil in sesul.”

“Med hojo sem naredil hitro računico. Pet lucerov z dolgimi šaržerji, v vsakem je bilo dvaintrideset nabojev, torej je Flaco fasal sto šestdeset krogel. Lep del v glavo. Poskrbeli so, da bo pokopan v zaprti krsti. To v Venezueli seveda nekaj pomeni. Običajno so v zaprtih krstah izdajalci, skorumpirani policisti in posiljevalci. In seveda pedofili.

Pristopila sva in gledala krvavo kepo na tleh. Na Flacu ni bilo niti enega samega koščka kože. Samo scefrano in zmleto meso. Poskušali so dvigniti, kar je ostalo od Flaca, da se je po hodniku zaslišal tih zvok kovinskega dežja. To je bil zvok krogel, ki so iz trupla padale na beton. Dobesedno razpadal jim je v rokah. Morali so prinesti rjuho in jo nekako povleči pod Flacove ostanke, da so ga končno lahko dvignili in odnesli.”