Kakor biserni potok

Stopimo v korak z Josipom, ki se odpravlja na grad Brdo pri Lukovici na obisk k svojemu najboljšemu prijatelju Janku. Pred njim je čudovito, spominov in lepih doživetij polno poletje … Med griči, kjer so nekdaj hodili rokovnjači, bomo skupaj z Jurčičem pritisnili zadnjo piko pod istoimenski roman – spomenik prav posebnega prijateljstva.

Josip Jurčič se je s prvim slovenskim romanom Deseti brat v slovensko literarno zgodovino zapisal z zlatimi črkami. Včasih se nam zdi, da o dečku izjemne domišljije, ki se je pred 180 leti rodil na Muljavi, vemo skoraj vse, čeprav je težko dojeti, kako velik in pomemben opus je ustvaril v tako kratkem času.
A včasih je pomembneje kot vedeti: začutiti. In skozi ilustracije v tej slikanici tako odrasli kot otroci v trenutku stopimo v Jurčičev svet. V naročju čudovite narave, ki obdaja Kersnikov grad, se raznežimo. Bujno zelenje, prepevanje ptic in vonj pokošene trave nas zvabijo v brezskrbne otroške dni na Muljavo. Na krušni peči za hip prisluhnemo dedu, ki je s svojimi pripovedmi nekoč zalival dečkovo domišljijo. Za hip nas hladno ošvrkneta dunajska revščina in trpka bolečina krhkega zdravja. Predvsem pa nas v pričujoči zgodbi poboža prijateljstvo, ki preseže čas in prostor. Prijateljstvo, ki pobere breme in dvigne pero, ko ga usoda nekomu iztrga iz rok. Janko Kersnik je ubesedil »biserni potok«, ko se je zdelo, da je izpod Jurčičevega peresa za vedno usahnil. V resnici pa se je le izlil v reko ustvarjalnosti, ki ji je s svojim delom utrl strugo prav oče slovenskega romana.