GLOBINE, KI SO NAS RODILE

Vsakokrat, ko se občutljiv odrasli človek zazre v oči majhnega otroka, začuti, da se tiho premaknejo globine, v katerih spi spomin.

Očarajo nas zavzetost, pronicljivo vživetje in dialektika – razpostavljanje nasprotij, logika krožne vzročnosti in neredko prav biblična dikcija.

Avtorica se izrecno zavzema najprej za notranje samoprečiščenje vzgojiteljev, šele nato za spreminjanje postopkov ravnanja z otrokom. „Otroci nas vabijo v prerojenje.“

Občudovanja vredno delo, za katerega bi želel, da bi ga prebirale generacije staršev in vzgojiteljev, da bi znali omogočiti naravno dozorevanje.

V svojem pisanju je avtorica objektivna, neprizanesljiva in zahtevna – nič olepševanja in izmikanj – stvari, tudi tragične, poimenuje z njihovimi pravimi imeni. Je stroga in stvarna, vendar čuteča, prizadeta in zavzeta. S tem nadvse jasno odgovori vsem, ki v imenu pravice do drugačnosti zagovarjajo vsakršno vzgojno poljubnost.