Veliko časa je bila Božja beseda stvar duhovnikov. (…) S tem ni nič narobe. Vseeno pa za ostale kristjane to dostikrat pomeni, da jim Božja beseda postaja nekaj oddaljenega, nekaj, kar se jih ne dotika, nekaj, kar je stvar templja, cerkve, ene ure v tednu, ko smo tam. (…)
Božja beseda pa želi najti svoje mesto med drugimi, tistimi, ki živijo izven templja; da bi z njo živeli, se srečevali, jo slišali, se ji pustili nagovarjati, ji dali v svojem življenju primerno mesto. Da bi dobila svoj prostor v delavnici in za krožnikom, v postelji in pri mizi, v avtu, trgovini, gledališču in kavarni. Da bi jo vsi ljudje vzeli za svojo in ji prisluhnili, kaj govori.

Tako je Beseda našla svoje mesto tudi pri Anji Kastelic. (…) Prišla je, jo verjetno prestrašila, kakor prestraši vsakogar, ki se začne z njo pogovarjati. Ne zaradi vzvišenosti in oddaljenosti, ampak zaradi resnice, ki jo pove (…). Ko je Anja dovolila, da je začela prebivati v njej, je čutila, kako se z njo spreminja, kako s tem, da jo vodi k tistemu, kar si ljudje tako želimo, vendar iščemo na napačnih poteh, postaja veliko bolj človeška.

In jo je vzljubila. Božjo besedo ima rada. V svojih razlagah je mehka, topla in ljubezniva, a zato prav nič banalna, ne, napita je z življenjem, ki edino daje Besedi njen pravi zven in odmev. Prav takšna Beseda, kakršna je v njenem konkretnem in vsakdanjem življenju, se čuti iz vsake besede, ki jo napiše. (…)

Kako bi sicer mogla v svetu, ki nas vsak dan nagovarja z všečnostjo in agresivnostjo, popolnoma mirno in prijazno govoriti o veselem oznanilu, ki je polno nežnosti, potrpežljivosti, spoštovanja? (…) Želi, da bi začutili, kako zelo Besedo Boga potrebujemo, kako zelo nas osvobaja od naše preteklosti in nam daje novo prihodnost, kako temeljito nas v naših najglobljih lakotah lahko nahrani le Ona. (…)

Pogoj, da Božjo besedo lahko slišimo in sprejmemo kot Besedo Očeta svojim otrokom, je njeno premišljevanje in žvečenje. Le tako zmoremo vzpostaviti prvi pravi in temeljni odnos. Anjine razlage naj nam bodo v pomoč, da bomo svojim pogledom dodali še kakšnega drugega, saj gre pri vsem skupaj vendarle za odnose in je prav beseda, ki nam jo kdo reče, tista, ki nas kliče v odnos in si ga želi.

(Iz spremne besede Marka Rijavca)