ŽARGON PRIZADETOSTI

Razburjal sem se na medmrežju in požel širok odziv. Zelo me je presenetil. S tem nisem računal. Nisem si mislil, da bom s prispevkom na svojem blogu, ki je sprožil pisanje te knjige, dosegel tako široko občinstvo. Pravzaprav je zgodba te knjige naključje. Moj članek je prišel v napačne roke. Našli so ga teologi in ga delili naprej. Vse bolj se je širil in vse pogosteje so ga navajali. Teologi so ga pošiljali naokoli in razširjali, se o njem pogovarjali in ga kritizirali. Vendar je samo popraskal po površini in sploh ni segel v globino. Pravzaprav je bil le provokacija, ki je kljub temu sprožila dialog. Dialog med menoj in mojo cerkvijo.
Moja cerkev – tako lahko je to reči. Hkrati pa mi je z leti več kot enkrat postala tuja. Tako tuja, da sem ji včasih popolnoma obrnil hrbet. Ta knjiga me je spomnila na nekaj, kar vem že dolgo: da dobre strani Cerkve prevladajo.
Naj me v vsakdanjem življenju še tako razočara in naj ji še tako besno očitam, toliko bolj vem, da je človek lahko besen samo na koga, ki ga ima tudi rad.