PRVA KRIŽARSKA ODPRAVA: klic na pomoč z vzhoda

Po izročilu je prvo križarsko odpravo tisočnij evropskih vojščakov, romarjev in pustolovcev spodbudil papež Urban II. leta 1096 z ognjevitimi nagovori po vsej Franciji – šele tri leta kasneje so te množice stale pred jeruzalemskim obzidjem in čakale ukaz za naskok in osvoboditev svetega mesta. Kakšna sila jih je gnala na tako dolgo in nevarno pot?

Zgodovinarji se najpogosteje osredotočajo na odločilno vlogo papeštva, na pomen odprave za kolektivno identiteto Rimske Cerkve, na brezštevilne evropske viteze in priljubljene zgodbe o pogumu ter tragedijah. Peter Frankopan, britanski zgodovinar hrvaško-švedskega rodu in priljubljen pisatelj, pa je svojo pozornost usmeril tja, kjer se je v resnici vse začelo – na vzhod, v Carigrad, na dvor cesarja Alekseja I. Komnena, od koder se je razlegel ta zgodovinski klic na pomoč.

Na podlagi dolgo prezrtih vzhodnih virov Frankopan ponuja provokativno in izvirno razlago dogodkov, ki so sledili prvi križarski vojni in zaznamovali zgodovino. Papeška moč je bila res utrjena, Carigrad, srce Bizantinskega cesarstva, pa si ni nikoli opomogel. Ob branju bomo lažje razumeli, kako je zavzetje Jeruzalema vplivalo na prevlado zahodne Evrope in oblikovalo tudi sodobni svet.

O avtorju:

Peter Frankopan je britanski zgodovinar hrvaško-švedskega rodu in priljubljen pisatelj. Poučuje na Oxfordu, kjer je tudi direktor centra za raziskave bizantinskega obdobja. Prva križarska odprava je njegova prva knjiga (izšla 2012), sledili sta še dve, The Silk Roads in The Earth Transformed, v katerih  prav tako na inovativen način obravnava različne zgodovinske okoliščine razvoja človeške družbe, v kakršni živimo danes.

Odlomek iz knjige:

Cesarja so vznemirila poročila, kako se z zahoda proti Bizancu valijo brezštevilne vojske: ‘Silno navdušeni in goreči vojščaki so se zgrinjali po vseh cestah, z njimi pa je prišla množica civilov. Bilo jih je več kakor peska na morski obali ali zvezd na nebu, s palmami in križi na ramenih. Med njimi so bile tudi ženske in otroci, ki so zapustili svoje dežele. Kakor pritoki, ki se z vseh strani zlivajo v reko, so se silovito valili proti nam.’ To ni bila disciplinirana in učinkovita vojaška sila, kakršno je pričakoval cesar. Ali je šlo kaj narobe?