V SPOMIN IN OPOMIN

Pred nami je zelo pomembno gradivo novejše slovenske zgodovine – osebni zapisi škofa Antona Vovka od leta 1945 do 1953 – mimo katerega ne bo mogel nihče, ki bo želel pisati o novejši slovenski zgodovini in “ljudski oblasti”. Ljubljanski nadškof Rode v uvodu piše: “Anton Vovk je vodil ljubljansko škofijo v najbolj temnem obdobju njene zgodovine. Komunistična partija, ki je po zmagi revolucije prevzela oblast v državi, je nad ljudmi vzpostavila skrajno grobo strahovlado. Njen zadnji cilj je bil uničenje vere v človeškem srcu, vere v Boga in v večno življenje po njem. Pri tem je uporabljala vsa sredstva: pritiski, grožnje in ustrahovanja preprostih ljudi, sramotenje Cerkve po časopisih in radiu, procesi in obsodbe duhovnikov na dolgoletne zapore, protiverska propaganda v šoli, vojski in drugih ustanovah, – vse z namenom, da bi iz Slovencev naredila narod ateistov.” Branje teh zapisov nas bo presenetilo tudi s spoznanjem: kako nevarno je za zdravje naroda, če je oblast v službi ene elite in če tej eliti služijo tudi mediji.