Odmev v temi

Zgodba se dogaja v Jeruzalemu in Rimu v prvih letih po Kristusovi smrti in vstajenju, napet razvoj zgodovinskih dogodkov pa je le kulisa za pretresljivo zgodbo o neuresničeni ljubezni med lepim Markom, rimskim aristokratom, in Hadáso, judovsko sužnjo, ki pripada novi in preganjani verski skupnosti kristjanov.

Uspešni trgovec Mark Lucijan Valerijan je obogatel z dobavo peska in sužnjev za rimske igre. Nato pa ga je Hadasa, sužnja v hiši njegove družine, očarala s svojo tiho lepoto in neomajno vero v Kristusa. Ko je Markova sestra Julija Hadaso poslala v smrt na igrah, se je njegovo življenje sesulo. Zdaj je Mark na poti v Jeruzalem, da bi izvedel več o Hadasinem Bogu, ne da bi vedel, da ga v Rimu čaka čudež. Šepetajoči glas preteklosti ga popelje na potovanje, ki bi ga lahko osvobodilo teme njegove duše …

O avtorici:

Ameriška avtorica Francine Rivers (1947) je ena najuspešnejših sodobnih krščanskih pisateljic in njena dela se večkrat znajdejo na lestvici najbolj prodajanih knjig New York Timesa. Zaslovela je s svojimi zgodovinskimi ljubezenskimi romani, pa tudi sodobnimi romani s krščanskimi motivi. Leta 2015 je prejela nagrado za življenjsko delo ACFW (American Christian Fiction Writers).

Odlomek iz knjige:

Njegova jeza je zamrla, ostal je le občutek strašne praznine. »No­benega boga ni!«

»Je bilo potemtakem vse, o čemer je Hadasa govorila, navadna laž?«

Mark sprva ni vedel, kaj naj materi odgovori, nato pa je rekel: »Ne. Verjela je v vsako besedo, ki jo je izrekla.« »Je torej verjela v laži in umrla za prazen nič?« Fojba je videla, da sinu njena vprašanja povzročajo bolečino. Toda bolje bolečina zdaj kakor večna smrt kasneje.

Ponovno se je približala sinu in ga nežno pobožala po licu.

»Mark, če res misliš, da je Bog Hadaso zapustil, ga vprašaj, zakaj tako ravna s tistimi, ki ga ljubijo.«

»Ali je to zdaj sploh še pomembno?«

»Pa še kako! Pomembneje, kot si misliš. Drugače se ne boš nikoli sprijaznil s tem, kar se je zgodilo, in našel miru.«

Ves bled je hladno odvrnil: »Mir je navadna utvara, mati. Pravega miru ni. Če bom kdaj našel Hadasinega Boga, ga ne bom hvalil tako kot ona, ampak ga preklinjal v obraz.«

Fojba mu ni več rekla ničesar, ampak le še goreče molila zanj: »Dobri Bog, odpusti mu, saj ne ve, kaj govori!«

Mark je še naprej zavračal vsako tolažbo, prepričan, da mu je v temi, ki ga je obdajala, ostal samo nežni odmev Hadasinega glasu.