DUHOVNO SPREMLJANJE BOLNIKOV

V knjigi izrisan portret pastoralnega spremljevalca je portret osebe, ki je polna človečnosti in globoko duhovna, osebe, ki na eni strani spretno izkorišča vire, ki jih ponuja psihologija, na drugi strani pa je prepričana, da je učinkovitost njenega delovanja odvisna od ljubezni Gospoda, katerega posrednik je.

Čas bolezni lahko primerjamo s plitvino, s krajem v reki, ki ga je treba prebroditi. Včasih prehod ni težak in v tem primeru se ljudje vrnejo v stare tirnice ter živijo naprej tako, kot so dotlej, v drugih primerih pa se pokaže, da je prihod na drugi breg težaven, zaradi česar bolnik in njegovi svojci potrebujejo nekoga, ki bi hodil skupaj z njimi z ljubeznijo in s potrebno usposobljenostjo ter jim pomagal pri tem, da bi pozitivno doživeli izkušnjo trpljenja in jo nazadnje spremenili v priložnost za rast.

Prav tej potrebi ustreza psihopastoralno spremljanje bolnika, predstavljeno v pričujoči knjigi. Avtor, ki črpa snov iz družbenih in teoloških ved ter iz izkušenj, ki jih je pridobil pri opravljanju svoje službe in učenju, predstavlja tistemu, ki je angažiran v odnosu pomoči z ljudmi, ki doživljajo težko obdobje trpljenja, preprosto in zanesljivo pot izobraževanja, pri čemer navaja številne pogovore z bolniki, da bi obogatil teorijo s primeri iz prakse.