MALO ŽIVLJENJE MAKSIMILIJANA KOLBEJA

Malo življenje Maksimilijana Kolbeja je knjiga, ki nas s svojo obravnavo duhovnosti ne more pustiti ravnodušnih. Oče Kolbe je v njej predstavljen kot Človek, ki je svoje življenje posvetil Bogu in vsemu, kar je Božje. V varstvo se je zaupal Devici Mariji in v njenem imenu ter v imenu Boga s svetovljansko držo potoval po svetu in s seboj nosil krščanstvo. Med drugo svetovno vojno so ga nacisti prijeli in – ko se je žrtvoval, da bi rešil drugega – usmrtili, papež pa ga je leta 1982 razglasil za svetnika.

Knjiga Malo življenje Maksimilijana Kolbeja nam ponudi vpogled v na videz preprosto življenje mučenca in svetnika, očeta Maksimilijana Kolbeja. Gre za Človeka, ki pooseblja tako humanizem kot krščanstvo v njuni najbolj prvobitni obliki. Njegovo življenje lahko predstavlja vzor vsakomur izmed nas, njegova žrtev pa bi nas lahko naredila (oziroma bi nas morala narediti) vrednejše življenja. Oče Kolbe je bil svetovljan, nikakor ni bil ozkogleden duhovnik, zazrt izključno v dogme, temveč je cenil vsako živo bitje, potoval je po svetu, obiskal Vzhod in povsod, kamor je stopil, širil krščansko ljubezen. Pri tem njegov cilj ni bil pokristjanjevanje, temveč razpolaganje z dobrim, s toplino, s sprejetostjo in z ljubeznijo. Ko so ga med 2. svetovno vojno prijeli in odpeljali v taborišče, je kot mnogi drugi postal le še številka. A tudi to ni zlomilo njegovega duha. Z vero ter z zaupanjem v Boga je vztrajal do konca. Ko so nacisti nekega dne želeli usmrtiti moškega, ki je imel po Kolbejevem mnenju še razlog za živeti, medtem ko je bil sam že star in ubog, se je zanj žrtvoval in tako umrl namesto njega. Papež Pavel VI. je 17. oktobra 1971 Kolbeja razglasil za blaženega, papež Janez Pavel II. pa ga je 10. oktobra 1982 kot mučenca razglasil za svetnika.