BIL SEM HUDOBEN – PRAVA BARABA

Dvanajstletni Angelo iz sedmega razreda jih je že veliko ušpičil, na šoli se govori samo o njem in njegovih podvigih … Nekoč pa gre v svoji želji, da bi bil hudoben, predaleč: hudo ga polomi in doživi kruto izkušnjo … Zato mora preživeti določeno obdobje v poboljševalnem domu na podeželju, ki ga vodi duhovnik, oče Costantin. Na kmetiji se z njim križajo različne usode: tu je Nikola, ki pri štirinajstih pije kot star pijanec, Leo, ki je navajen krasti, Mara, ki pri petnajstih zanosi z bratrancem …Oče Konstantin verjame, da mu bo uspelo te mlade ljudi spraviti v normalno, svobodno in uspešno življenje, saj neomajno verjame v Dobro. To se kaže tudi na njegovih portretih, ki jih vztrajno riše in prikazujejo tisto, kar se bo z mladimi šele zgodilo, nekoč … Zanj je pomembno, da imajo ti mladostniki neko željo, cilj, ki ga želijo doseči in poslanstvo, ki ga morajo izpolniti. Tudi Angelo si ga sam izbere: skrb za psa Divjaka. Toda Zlo se v to majhno skupnost vtihotaplja na različne načine; včasih nasilno in dramatično, drugič v smešnih prigodah, včasih prav pesniških in slikovitih: metanje kamenja, ugrizi psa, razmišljanja o begu, popivanje, kraje, smrt … Angelo je sprva zelo nejevoljen in besen na duhovnika, ki jim govori o radosti, potrpljenju in sreči, … on pa hoče biti še naprej hudoben in vsak dan skrbi za kondicijo: razdira gnezda, muči kuščarje, vsaj malo škode hoče povzročiti, da ga le ne bi imeli za  pridnega … Obnašanje očeta Costantina pa Angelu iz dneva v dan daje misliti, in počasi mora priznati, da ima zelo pozitiven vpliv na te mlade ljudi, ki živijo v popravnem domu … odkriva pa tudi, da zelo vpliva tudi nanj saj počasi usiha tudi njegova hudobija … želi si biti nekdo drug, drugačen in sposoben.