ŽUŽEMBERK: IZ TOLMUNOV LJUBEZNI IN BOLEČINE

Dr. Irma Marinčič Ožbalt, slovenska pisateljica in prevajalka, ki od leta 1966 živi v Montrealu, se v kratkih zgodbah vrača v mladost, ki jo je preživela v rojstnem kraju. Ozira se v idilično otroštvo, s prisrčno toplino slika portrete sokrajanov in zlata leta predvojnega Žužemberka, sooči pa se tudi z najbolj bolečimi spomini na vojno, ki je grobo posegla v njeno mladost. Gre za sedmo knjižno izdajo njenih del, ki predstavljajo pomemben prispevek k slovenski zdomski književnosti in ohranitvi kulturnega spomina.

O avtorici:

Dr. Irma Marinčič Ožbalt, slovenska pisateljica in prevajalka, je bila rojena leta 1926 v Žužemberku, od leta 1966 pa živi v Kanadi. V Montrealu je leta 1977 doktorirala iz slovanskih jezikov in primerjalne književnosti ter 23 let predavala angleščino kot tuj jezik. Njene spominsko obarvane kratke zgodbe so bile objavljene v različnih revijah in časopisih, zbrane pa so tudi v zbirkah Mrzle peči (1994), Dež gre (1998), Obiralka Micka (2007), Anka (2008), Materina dušica (2012), Mavrice (2013) in Žužemberk (2024). Leta 2005 je bila razglašena za znano Suhokranjko v okviru projekta Znani Suhokranjci.

Odlomek iz knjige:

»A tisto jutro! Večina gojenk je že odšla. V učilnici jih je ostalo le nekaj. Zlagale so knjige v aktovke, vsaka ob svoji mizici. S hrbtom naslonjena na mojo mizo se mi je nasmehnila Milena: »Vse najboljše!« Bil je moj god. Stisnila mi je roko – poljubljali se med prijatelji takrat nismo – in za korak odstopila. Na moji mizici pa čudež. Na čipkastem prtičku, izrezanem iz šolskega papirja, je ležala zlata žemlja, prava, resnična žemlja, namazana z maslom in medom, ki se je v kupčkih cedil na prtiček.

»Pojej! Takoj!«

Od solz nisem prišla do besed. Potem sem hotela zlati zaklad prelomiti na dvoje.

»Ne boš! Sedi, zate je, tu bom ostala, dokler vsega ne poješ!«

»O, Milena, le kje, kako …«

»Hitro daj, greva v šolo, bova pozni!«

In sem pojedla. Milena, stražar, pa je stala ob meni. Nisem si je upala pogledati. Slišala pa sem, kako je nekajkrat globoko požrla. Solze? Ali pa le sline, ki so se ji, lačni, nabrale ob pogledu na moj čudežni dar kruha.

Nikoli nisem izvedela, kje je Milena dobila žemljo. O, saj so jih nekateri imeli! Dve dekleti sta imeli strica, župnika v Sostrem, ki jima je vsak teden pošiljal kruha, belega, farovškega, pa še cele kante masla in medu. Ali se je Milena ponižala in ju prosila za kruh? Zame? Sami od sebe nista nikoli ničesar delili z nikomer.

Heroji niso le tisti, ki se bore s puško. Heroj je bila tudi Milena, ki je, sama sestradana, nekje izprosila kruha – zame.« (iz zgodbe »Naš vsakdanji kruh«)