BREVILOKVIJ

Vsakdo, ki je že obiskal slikovito starodavno viterbsko mestece Cività di Bagnoregio (rojstni kraj Giovannija oz. Janeza Fidanze, poznejšega sv. Bonaventura), kraljujoče na ozkem osamljenem vrhu iznad strmih plazovitih pečin – ki jim erozija s spodjedanjem ne prizanaša –, si lahko predstavlja, kako je že sam pejsaž okolice vplival na domišljijo mladega Janeza. Nekateri razlagalci trdijo, da je prav topologija rodnega mesteca, v zaokroženosti tako vzvišena nad okolico, vplivala na njegovo poznejše teološko premišljevanje in ustvarjanje, ko je denimo Boga, najčistejšo in absolutno bit, razumeval na način, da »zaobjema in vstopa v vsa trajanja in je hkrati njihovo središče in krožnica«: Najvišji, ki je začetek in konec vsega, je tako obenem centrum in circumferens, središče in obod.

Morda ta slikovita podoba Bagnoregia lahko pomaga razumevati tudi pričujoči spis Brevilokvij, ki je bil med Bonaventurovimi deli poleg Potovanja duše k Bogu skozi stoletja deležen največ pozornosti. Če je po eni strani res, da strmo pobočje mesteca iz zmesi gline, tufa in lave že stoletja načenja erozija – Janezova rojstna hiša je že zdavnaj zgrmela v dolino –, kar lahko simbolizira apofatični vidik Bonaventurove teologije, saj se Bog vedno izmuzne našim poskusom umskega zaobjetja, po drugi strani impresivna zgradba tega osamelca, ki z vrha nudi spektakularen razgled, odraža trdno povezano organsko sestavo Brevilokvija, ki bralca s čudovito mogočno urejenostjo vodi v višave.

Poleg topografije rojstnega kraja igra pri razumevanju dela sv. Bonaventura, zlasti spisa Brevilokvij, še večjo simbolično vlogo »geografsko« razmerje med Parizom 13. stoletja kot najpomembnejšim evropskim univerzitetnim središčem (imenovanim tudi arx catholicae fidei, »trdnjava katoliške vere«) in Assisijem kot obrobnim umbrijskem mestecem, ki pa je svetu in Cerkvi dalo svetniški genij sv. Frančiška Asiškega (1181/82–1126).

Genialnost sv. Bonaventura, enega največjih duhov 13. stoletja, se razkriva v pomiritvi nasprotij: med velikim mislecem na položaju univerzitetnega profesorja v dobi, ko so se te šele vzpostavljale, in redovnikom, manjšim bratom, kateremu sv. Frančišek ni bil le velikanski navdih za teološko delo, marveč je bil ravno na vrhuncu svoje akademske kariere poklican, da bi kot mož Cerkve in sedmi naslednik asiškega ubožca tudi dejansko upravno vodil njegov Red manjših bratov; med izredno novostjo Frančiškove karizme na eni in strukturiranjem porajajoče se institucije – skupaj s formiranjem v intelektualnem smislu – na drugi strani.