Drznost čudežev

Nič ni drznejšega od čudeža. Kljubuje običajnim zakonom, vznemirja verske avtoritete in izziva skeptike. V Lurdu, v Italiji, Španiji, Mehiki in Braziliji je avtor raziskoval najbolj izjemne, vznemirljive in nerazložljive pojave, kar si jih lahko zamislimo. Odkril je neverjetne like, po katerih se je čudež dogajal, in tiste, ki se jim je čudež zgodil. Oboji so se pogosto soočali z zavrnitvijo, cenzuro, moralnim preganjanjem. Včasih je nebrzdan kraval enako učinkovit kakor molk. Senzacionalno namreč prekrije znamenje, spektakel pa uduši pomen. V knjigi avtor rekonstruira situacije in usode, ki so bile namerno zatrte.

Od leta 1858 je medicina priznala več kakor sedem tisoč dvesto primerov nepojasnjenih ozdravitev v Lurdu, od tega jih je Cerkev zadržala samo sedemdeset. Čeprav imajo nekateri svetišče v Pirenejih za sejem čudežnih ozdravljencev, so kontrolna merila tako stroga, da je že sama odobritev za dostop do trga »izvoljenih« pravzaprav čudež.
Émile Zola je z namenom demistifikacije svetišča v Lurdu na kraju samem izbral dve umirajoči tuberkulozni bolnici, da bi ju vključil v svoj roman – a je osupel opazoval njuno takojšnjo ozdravitev. Razburjeni pater Pij, ki ga je Vatikan suspendiral zaradi »mističnega prevarantstva«, je vrnil vid otroku, rojenemu brez zenic. Junakinja odpora je z bilokacijo pomagala bombardirani ladji, medtem ko jo je gestapo mučil v pariškem zaporu. Hostija je med televizijsko mašo (kar so posnele kamere) začela lebdeti; v prisotnosti bodočega papeža Frančiška pa je prevzela obliko srčne mišice … V takih primerih je več kot upravičeno, da se razum počuti užaljenega. Vendar so bili vsi ti primeri potrjeni s pričami, znanstveniki, zgodovinarji in kontrolnimi instrumenti. Toda ali gre za Božje posredovanje ali skrivne sposobnosti človeka?
Kot je rekel sveti Avguštin, čudež ne nasprotuje zakonom narave, temveč temu, kar mislimo, da vemo o njih.