ZAKAJ SE TAKO BOJIMO SMRTI?

Kako v senci minevanja – živeti?

Misel na smrt odrivamo, tajimo, jo skrivamo, nanjo skušamo pozabiti. Pod vplivom mita o večni mladosti hoče zahodni človek v polnosti živeti »tukaj in zdaj«. Njegov ideal je na naslovnicah vseh reklam zavit v lepega mladeniča ali brhko mladenko, je vitek, mlad, brez gub, uspešen na vseh področjih, vse radosti življenja uživa v polnosti, ne pozna ne trpljenja, ne bolezni, ne staranja. Zamrznjena slika mladostništva brez konca. A ta slika se prej ali slej sesuje sama vase. Kaj pa potem?

Templji dobrega počutja in estetske kirurgije skrbijo za ohranjanje mita večne mladosti. A vonj po smrti je zasmradil to iluzijo in starodavne besede »prah si in v prah se povrneš« so postale dih jemajoča resničnost. Novi koronavirus nas je pahnil v položaj, kakršnega kot človeštvo še nismo doživeli. Še hujša od tega pa je epidemija strahu. A ne glede na epidemijo je smrt nekaj, čemur se ne moremo izogniti. Nevidni virus nas je le učinkoviteje prisilil, da se soočimo s svojimi strahovi, s svojo ranljivostjo in minljivostjo. Vera bi nam morala pri tem pomagati. Pa nam res? V sodobni družbi smo jo potisnili na stran, kot smo ob rob zavednega potisnili tudi smrt samo. Ali ima Cerkev kakšno sporočilo za tega »prašnega« človeka? Premore novega duha z vonjem evangelija? Knjiga nazorno in utemeljeno prikaže mehanizme, ki se jim podrejajo naša čustva. Hkrati pa nam dviguje pogled k tistemu, kar je pomembno za negovanje duševnega in srčnega miru.