MATI ZEMLJA

Poslednje naročje

V novi pesniški zbirki pesnik prevprašuje svoj odnos z zemljo, ki jo doživlja kot mater – predstavlja mu početek in konec, rojstvo in poslednje naročje. V idilični pokrajini s sledovi raja zaznava slutnjo skrivnosti človeka, ki mu je dan dar življenja, a mu neizogibno sledi vrnitev v večnost. Pesmi so preplet kletve raja in hvalnice stvarstvu, pri čemer prevladuje slednja, saj je ljubezen, ki jo čuti pesnik, tako močna, da lahko preobrazi celo zlo.

V Kuntnerjevih verzih tokratne pesniške zbirke je čutiti doživljanje »mrtve zemlje« ter močno nostalgijo po tem, kar je bilo in česar danes ni več. Pesniški jaz se težko še poistoveti s prazno in hladno pokrajino, iz katere vse odhaja in ki vse bolj predstavlja popolno nasprotje mestu. Pesnik riše vzporednice med motivoma matere in domačije, s čimer jasno izrazi svojo veliko ljubezen do (rodne) zemlje, ki pa jo ob reflektiranju o sedanjem času preveva bolečina: nič več ni tako, kot je bilo nekdaj. Kuntnerjevi (le) na videz preprosti verzi so pomensko zelo močni in jasno poudarjajo časovnoprostorsko komponento, v katero so umeščeni, ob tem pa dajejo slutiti slovo od časa, ki je minil in je bil drugačen, ter od prostora, ki je kljub zelenju postal »puščava«.