Peruti duha

Kirilona velja za drugega najpomembnejšega sirskega pesnika, njegovo ustvarjanje pa umeščamo v pozno 4. stol. Očitno je nosil pomembno vlogo v cerkvenem občestvu, saj so njegove ohranjene pesnitve verzne homilije, ki jih je pridigar recitiral (O postavitvi evharistije, O umivanju nog, O pashi našega Gospoda, O nadlogah, O Zaheju, O pšeničnem zrnu).

Glede na znane podatke je slovenščina sedmi sodobni jezik, v katerega so prevedene Kirilonove pesnitve.

 »V središču vsake njegove pesmi je predvsem pastoralna skrb: sporočanje pomena, ki se skriva v zakramentih in Kristusovih velikonočnih dejanjih, ter razlaga njihove moči, tolažba svojega ljudstva v času krize ali spodbuda grešnikov h kesanju. Njegove pesniške podobe so namenjene vzbujanju navdušenja in čudenja, tolažbi in navdihu, ne pa teološkemu ali še manj polemičnemu učinku.« (iz spremne študije)

O avtorju:

Identiteta tega zgodnjesirskega pesnika, ki ga danes poznamo pod imenom Kirilona in ki velja za drugega najpomembnejšega pesniškega avtorja sirske tradicije za Efremom, je ovita v meglo skrivnosti. V rokopisu BL Add. 14591, ki ga hrani Britanska knjižnica (The British Library), datiran pa je v 6. stoletje, je med drugimi deli ohranjeno tudi šest pesnitev, ki so jih tradicionalno pripisovali njemu; dve med njimi nosita tudi ime avtorja. Ta rokopis je edino pričevanje o njegovi poeziji, ki ga imamo, povsem možno pa je, da le-to predstavlja zgolj del njegovega opusa.

* Izdaja je nastala kot rezultat dela v okviru raziskovalnega programa št. P6-0262 (Vrednote v judovsko-krščanskih virih in tradiciji ter možnosti dialoga), ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Ista agencija je knjigo podprla tudi z izborom na Javnem razpisu za (so)financiranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2024 (št. 6316-6/2024-302).

Odlomek iz knjige:

Ko berem Novo zavezo,
mi iz nje pritekajo novosti.
Ko premišljujem o evangeliju,
me pozdravlja blagovest življenja.
Janezovo oznanilo
me je doseglo in me na moč vznemirilo.
Janez in njegovi sotrudniki
so postali vrelci stvarstva:
iz njih je človeštvo zajelo
novo in popolno življenje,
z njimi se je odžejal žejni svet
in ljudstvo se je opojilo z njihovimi besedami.
Zato pridi, o poslušalec,
poučimo se o moči Pisma,
v katerem je zakopano bridko trpljenje
in iz katerega brizga veselje.
Med žalostjo in radostjo
hodi in krmari pridigar.