DOMINIK SAVIO, MOJ DNEVNIK

“Velikokrat sem se spraševal, kaj vse bi moral storiti, da bi bil lahko vedno bolj in bolj Jezusov prijatelj. Kadar sem le mogel, sem šel v cerkev in molil, mnogokrat že zgodaj zjutraj, ko so še vsi spali. Včasih sem si v posteljo namestil drva, manjše opeke ali pa orehove lupine, da me je ponoči bodlo po telesu in me spominjalo na Jezusovo trpljenje. Pri jedi sem se postil ali sploh nisem ničesar jedel, da bi s tem ugodil Očetu, ki je v nebesih. Pozimi se ponoči nisem veliko pokrival v postelji, saj tudi Jezus ni imel odeje v revnem betlehemskem hlevu.
Vsa moja prizadevanja, da bi bil bliže Jezusu, pa niso bila všeč don Bosku, zato mi jih je celo prepovedal: ‘Pokora, ki jo Bog hoče od tebe, je pokorščina, torej da ubogaš. Dovoljeno ti je le, da potrpežljivo prenašaš krivice, da vdano prenašaš, kadar ti je vroče ali te zebe, kadar je vetrovno ali dežuje, če si utrujen ali bolan.’
Don Bosko je imel prav, zato sem prenehal, kakor mi je naročil. Spodbudil me je, naj vse svoje trpljenje rad darujem Bogu.”