BLAŽENI ALOJZIJ STEPINAC IN PREGNANI SLOVENSKI DUHOVNIKI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO

Bl. Alojzij Stepinac je bil rojen leta 1898, mašniško posvečenje je prejel v Rimu leta 1930, škofovsko pa že leta 1934 pri svojih 36 letih. Leta 1937 je postal zagrebški nadškof, njegovo delo pa sta zaznamovala pogumno oznanjevanje evangelija in ljubezen do bližnjega. Po drugi svetovni vojni je bil na montiranem političnem procesu obsojen na 16 let strogega zapora s prisilnim delom. Papež Pij XII. Ga je leta 1953 imenoval za kardinala. Umrl je v glasu svetosti in mučeništva v rojstnem Krašiću 10. februarja 1960. Papež Janez Pavel II. ga je razglasil za blaženega v Mariji Bistrici 3. oktobra 1998.

V tej knjigi msgr. Juraj Batelja, postulator za beatifikacijo blaženega Alojzija, izčrpno raziskuje Stepinčevo skrb za slovenske duhovnike, ki jih je nemški okupator leta 1941 iz Štajerske in Gorenjske izgnal na področje NDH. Z očetovsko skrbjo je poskrbel za 537 slovenskih duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev. V knjigi so ta Stepinčeva dejanja dokumentirana s pričevanji in originalnimi dokumenti.

Predgovor h knjigi so skupaj pripravili upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek, mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl in murskosoboški škof Peter Štumpf.

»V Sloveniji in še posebej v mariborski metropoliji ne bomo nikoli pozabili izrednih znamenj bratske povezanosti, sočutja in dobrote, ki so je bili deležni naši duhovniki in redovniki, ki so jih Nemci leta 1941 izgnali iz njihovih župnij in jih okrog 350 pripeljali v Zagreb in v Slavonsko Požego, kjer se je zanje posebej zavzel takratni zagrebški nadškof, pozneje kardinal Alojzij Stepinac, ki je s svojimi sodelavci poskrbel, da so bili duhovniki – begunci bratsko sprejeti, z vsem preskrbljeni in razmeščeni po različnih župnijah zagrebške nadškofije, kjer so pomagali v dušnem pastirstvu, lepo preživeli vojna leta in se po vojni vrnili na svoje domače župnije.« (+ msgr. Stanislav Lipovšek)