Kako je misleči človek hodil skozi čas: kratka svetovna zgodovina

Preden začne zgodovinar pisati o svetovni zgodovini, se mora odločiti za način odpiranja vrat vanjo. Večina da glavno besedo časovni razsežnosti. Človekovim pogruntavščinam, pustolovščinam in neumnostim sledijo po časovni premici, pri tem pa skačejo enkrat v Afriko, drugič v Evropo, tretjič v Avstralijo.
Gotovo je tovrstno ravnanje upravičeno, vendar za bralca precej naporno. V pričujoči knjigi se je avtor temu v glavnem odrekel. Časa ni odmislil, a je zgodovinski razvoj prikazal ločeno po posameznih zemljepisnih enotah. Zaradi tega se je včasih nemogoče izogniti kakšnemu ponavljanju, a se knjiga s svojo duhovitostjo in širino za to z vsakim poglavjem znova odkupi.
Glede na število prebivalcev, zgodovinsko in kulturno povezanost ter združeno gospodarsko moč je avtor svet razdelil v štiri enote. Tako se v prvem poglavju posveti zibelki človeštva in civilizacije, kamor umesti afriški kontinent in dežele rodovitnega polmeseca oziroma Bližnji vzhod. Drugo poglavje je posvečeno Indiji, tretje Kitajski in Japonski. Četrto Pokrajine zahajajočega sonca, kamor uvrsti tako imenovani kolektivni Zahod in mu doda še Rusijo, ki si je ta »posmehljiv« izraz pravzaprav izmislila. Za boljšo predstavo je v slikovni prilogi dodanih pet tematskih zemljevidov, dva pa sta natisnjena tudi na notranji strani platnic. Slikovna priloga prinaša za vsako poglavje še nekaj reprezentativnih fotografij. Knjiga je opremljena s podatkovnimi preglednicami, na koncu pa tudi z imenskim in zemljepisnim kazalom.